Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je lani ob soji in bombažu izdala pozitivno znanstveno oceno tudi za nekatere sorte gensko spremenjene koruze, v kateri je ugotovila, da so gensko spremenjene rastline (GSR) enako varne kot konvencionalne. Tudi nasploh je vedno več polemik na temo, ali gensko spremenjeni organizmi predstavljajo nevarnost za naše zdravje. V Sloveniji in na celotnem območju EU velja obvezno označevanje živil, ki vsebujejo gensko spremenjene organizme (GSO) ali so iz njih proizvedeni.
Številni raziskovalci imajo argumente za potrditev uporabe GSR tudi na evropskih tleh. Pravijo, da je bil pri GSR genski material (DNK) spremenjen s postopki, ki potekajo drugače kot v naravi, torej drugače kot s križanjem ali z naravno rekombinacijo. Z uporabo sodobne biotehnologije lahko izbrane gene prenesemo iz enega organizma v drugega tudi, če gre za organizme različnih vrst.
Določeni strokovnjaki pravijo, da so se mutacije v naravi vedno dogajale. In so bile koristne za človeštvo. GSO je produkt ene vrste hitre mutacije.
In katere so prednosti?
Z gensko spremenjenimi pridelki se lahko pridelajo rastline, ki imajo več hranil, hitreje rastejo in prinašajo večje pridelke, so bolj odporni na pesticide in uporabljajo manj mineralnih gnojil. So tudi lahko bolj odporni na sušne razmere.
Umetno vstavljanje DNK iz ene vrste v drugo bi lahko prihranilo leta raziskav. Predvidevanje nepredvidljive narave tradicionalnih metod vzreje lahko traja desetletja, da se doseže potrebno ravnovesje; takšen cilj je mogoče takoj doseči z GSR.
Poskusi z GSO se lahko uporabljajo za manipulacijo živalskih (in teoretično človeških) celic, da so bolj zdrave ali zaželene. GSO so prisotni že skoraj 20 let, zato bi se morala zdravstvena zaskrbljenost zaradi njih že pojaviti.
Zagotovo v prihodnosti lahko pričakujemo približevanje semenskega materiala GSR. Vsekakor bo moralo biti urejeno, da bo prepoznavno označen in se ne bo smel uporabljati v ekološki pridelavi.
Vpliv človeka na selekcijo je bil vedno skozi zgodovino. Še pred 50 leti so tehtale krave v povprečju 350 kg in kmetje so pridelali 1500 kg pšenice na hektar. Danes so krave težke tudi 600 in več kg, povprečni pridelek pšenice na hektar pa je pet oziroma tudi šest ton. Če primerjamo prednico koruze, med drugim vidimo, da ni imela tako velikih zrn. Ta razvoj je potekal s pomočjo selekcije in klasičnih načinov žlahtnjenja, kot so križanja, izzivanje naključnih mutacij s pomočjo kemikalij in žarčenja ter nadaljnja selekcija rastlin z izbranimi lastnostmi. V zadnjih dveh desetletjih se je temu pridružila biotehnologija z možnostjo vnosa posameznih genov.
