Na predvečer rojstva dr. Ignacija Knobleharja smo tudi letos že 27. leto praznovali v spominjanju na našega velikega rojaka - misijonarja in raziskovalca. Začeli smo s pesmijo - slovensko himno, ki so jo zapele gostje - pevke Vokalne skupine Mavrice. Združeni priložnostni pevski zbor KD dr. Ignacij Knoblehar pa je zapel Knobleharjevo himno.
Glasbeni del večera so oblikovale pevke Vokalne skupine Mavrice, ki prihajajo iz Podbočja. 8 mladih pevk je v prvem delu ubrano in živahno, pod vodstvom Katarine Štefanič Rožanec, zborovodkinje in umetniške vodje, zapelo 5 duhovno ritmičnih pesmi.
Slavnostni govornik je bil letos upokojeni beograjski nadškof msgr. Stanislav Hočevar. Res je, da ga vsi na nek način poznamo, ampak je napovedovalka Anja Verderber vseeno predstavila nekaj mejnikov, ki orisujejo našega rojaka gospoda Hočevarja.
Rodil se je 12. novembra 1945 v vasi Jelendol. Po končani osnovni šoli v Škocjanu se je leta 1960 pridružil Don Boskovim Salezijancem. Gimnazijo je obiskoval v Križevcih in na Reki, nato pa je vstopil v noviciat. Teologijo je študiral na Ljubljanski fakulteti in bil 29. junija 1973 posvečen v duhovnika.
Svoje duhovniško poslanstvo je začel v salezijanskem dijaškem semenišču v Želimljah, leta 1984 pa je za štiri leta postal ravnatelj novoustanovljenega dijaškega Modestovega doma v Celovcu. Leta 1988 je bil imenovan za višjega predstojnika slovenskih salezijancev in to službo opravljal polnih dvanajst let.
Zavzeto je, med drugim, sodeloval pri ustanavljanju Krekove banke in močno podpiral ustanovitev in delo Aninega sklada. Ves čas je rad sodeloval v tiskovni dejavnosti: pomagal je pri novem zagonu Salezijanskega vestnika, pisal v Družino, Nedeljo, Mavrico, leta 1998 pa je bil urednik knjige Leta velikega dozrevanja s podnaslovom Župniji Škocjan in Bučka v peklu druge svetovne vojne.
Papež - sedaj sveti Janez Pavel II. ga je 25. marca 2000 imenoval za nadškofa koadjutorja beograjskega, 24. maja 2000 pa je prejel škofovsko posvečenje v cerkvi Marije Pomočnice na Rakovniku v Ljubljani. Istega leta je na Binkošti prišel v Beograd.
Sveti oče Janez Pavel II. je 31. marca 2001 sprejel zahtevo za razrešitev nekdanjega beograjskega nadškofa dr. Franca Perka in s tem msgr. Stanislav Hočevar prevzame položaj beograjskega nadškofa in metropolita.
Njegovo škofovsko geslo je: Servite Domino in laetitia , kar pomeni: Služite Gospodu z veseljem.
Gospod msgr Stanislav Hočevar je bil leta 1999 imenovan za častnega občana Občine Škocjan. Zares je čast imeti takšnega občana, ki je letos tudi zlatomašnik - že 50 let služi Gospodu z veseljem, z vsem srcem in vsemi svojimi sposobnostmi, kamor ga le-ta pošlje. Lahko rečemo, da imamo tu Knobleharja današnjega časa.
Gospod nadškof Hočevar je nagovoril zbrane v zelo zanimivem in novem pogledu na dr. Ignacija Knobleharja. Izhajal je iz slavospeva njegovega življenja in delovanja med Afričani pod naslovom Abuna Soliman, ki ga je napisal Anto Umek Okiški. Gospod nadškof je povdaril, kako je skozi pesmi tega slavospeva odkrival življenje Ignacija Knobleharja v vseh razsežnostih od rojstva do smrti. Anton Umek Okiški je v pesmih na čudovit način, z veliko literarne in vsebinske občutljivosti opisoval velikega sodobnika, izjemenega človeka, misijonarja, duhovnika, raziskovalca, Škocjančana, očeta mnogih Afričanov dr. Ignacija Knobleharja, ki je s svojim pionirskim delom za seboj pustil dediščino svetovnega pomena. Kako pomembno je, da se vsega tega zavemo vedno znova in posebno v situaciji, ko bi želeli ponovno začeti s postopkom Knobleharjeve beatifikacije. Nadškof Hočevar si je v tem letu, ko obhaja tudi svojo zlato mašo, zadal nalogo, narediti korake, ki so potrebni, da se postopek začne.
Na nas vseh pa je, da si to želimo in se Knobleharju že priporočamo.
Simbolni grob dr. Ignacija Knobleharja je v farni cerkvi od leta 1996 – to je žara z zemljo iz groba v Neaplju, kjer počiva naš misijonar. Na letošnji akademiji so cvetje in luč položili na simbolni grob gospod nadškof Hočevar, domači g. župnik in g.župan. Med tem smo poslušali pesem Antona Umeka Okiškega, ki opisuje zadnje ure in minute tuzemeljskega življenja Ignacija Knobleharja - ob glasbi Vida Pleterskega na klavirju .
Po tem pietetnem trenutku pa so spet zapele Mavrice z njim značilno živahnostjo in kakovostjo.
Ker je, glede na vreme, akademija potekala v cerkvi, se je župan vsem sodelujočim s kratkim nagovorom in pozornostmi zahvalil, potem pa sta zakonca Bernarda in Nace Kovačič ponesla cvetje in luč k spomeniku na trgu. Vsi smo se jima pridružili in Mavrice so zapele še nekaj pesmi. V slovesnem večeru smo vsi zapeli z njimi znano "Angelček varuh moj."
Kot je že lepa navada, smo bili vsi navzoči povabljeni na pogostitev, ki so jo pripravile članice DPŽ Škocjan.
Zapisala: M. Halas
Fotografije: Jože Potrpin
