Slavko Hočevar (1927-1996)

Slavko Hočevar se je rodil 12. junija 1927 v Dulah. Prve 4 razrede osnovne šole je končal na Bučki. Zatem ga je oče poslal na klasično gimnazijo v Ljubljano. Jeseni leta 1941 so Nemci začeli v te kraje naseljevati Kočevarje, zato je bil skupaj s starim očetom in očetom 24. 1. 1942 izseljen v Nemčijo. Ker v taborišču nihče ni hodil v šolo, je slovenske otroke učil brati, pisati in računati. Domov se je vrnil 13. 9. 1945.

Leta 1950 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Po diplomi je nadaljeval študij še na dveletni specialni šoli, kjer je l. 1956 končal kiparsko specializacijo.
V letih 1956-1970 je delal kot likovni vodja delavnice in kreator lutk ter scene Lutkovnega gledališča Ljubljana. To so bila zanj ustvarjalno izjemno bogata leta. Poleg pisanja strokovnih člankov je oblikoval lutke za preko 30 lutkovnih iger - naj omenimo le nekatere: Volk in kozlički, Mali strah Bavbav, Mala čarovnica, Dve polnočni zgodbi, Krasen cirkus. Kljub preprostosti pa so njegove lutke vselej izžarevale zanj značilen ironični humor in danes predstavljajo trajni prispevek k slovenski kulturni dediščini. Nato se je posvetil pedagoškemu delu. Leta 1970 je nastopil v službo kot predavatelj za likovni pouk na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani, zadnja leta do upokojitve l. 1993 pa je bil višji predavatelj na Pedagoški Fakulteti v Ljubljani (Metodika likovne vzgoje in Likovna vzgoja na oddelku Predšolske vzgoje).

Veliko je ustvarjal tudi iz gline. V osemdesetih so bile na takratni Televiziji Ljubljana zelo priljubljene kratke otroške pravljice. Slavko jih je "pripovedoval" skozi glinene lutke. Ponavadi je modeliral kar tik pred oddajo, potem pa like dodeloval in spreminjal med samim snemanjem.

Omeniti je treba tudi njegov prispevek k ohranjanju kulturne dediščine NOB. Leta 1944 je bilo na osvobojenem ozemlju v Črmošnjicah ustanovljeno Partizansko lutkovno gledališče. Šlo je za izjemen kulturni pojav sredi vojne vihre na evropskih tleh. Lesene lutke je izdelal sokolski kipar in lutkar Lojze Lavrič. Zaradi njihove neprecenljive vrednosti in trajnega kulturno-zgodovinskega pomena je bila njihova "upokojitev" v muzeju NOB nujna. Tako so Slavku zaupali pomembno delo: s svojimi spretnimi rokami je izrezljal natančne kopije vseh lutk, žena Vera pa jim je sešila nove oblekice.

S svojim bogatim znanjem je nesebično pomagal svojim rojakom in sokrajanom. Mnogim je popravil in obnovil stare, dragocene stenske ure. Vsak svoj prosti čas, vikend ali dopust je najraje preživel doma, med toplimi dolenjskimi griči in pokošenimi travniki, ob potoku, čigar razposajen tek in žuborenje sta mu vse od mladih nog predstavljala nepresahljiv vir življenja, sprostitve in ustvarjalnih navdihov. Tam je ustvaril svojo najmogočnejšo umetnino: z lastnimi rokami je v starem slogu povsem obnovil star Remičev mlin. Tako ga je tudi poimenoval - mlin oziroma "mal'n", nikoli po ljubljansko - "vikend". V njem je nameraval preživeti svoja leta v pokoju. Žal tega ni dočakal. Kmalu po upokojitvi leta 1993 je zbolel za neozdravljivo boleznijo. Umrl je 24. novembra 1996 v Ljubljani. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Viri: Kdo je kdo za Slovence (založba FAGO 1993), Enciklopedija Slovenije 4 (MK 1990)