OBČINA
ŠKOCJAN

Sakralna dediščina

1 junij 2020
--:--:--

Kulturna dediščina
Naravna dediščina
Sakralna dediščina

Cerkev sv. Kancijana in tovarišev mučencev v Škocjanu

Cerkev s patrocinijem oglejskih mučencev se v Škocjanu omenja že leta 1306. Na mestu današnje cerkve je prvotno stala kapela zamorske Matere božje, kamor so hodili maševat z Otoka. Prav tako so tu božjo službo opravljali kateheti z Otoka, ko je bila tu še kapela sv. Magdalene. Po prenosu župnije z Otoka v Škocjan je kapela služila za kostnico, pod njo pa je bila tudi kripta. Graditelj današnje cerkve je bil župnik Štefan Jeršetič, katerega nagrobnik je v cerkvi pod pevskim korom.

 

Cerkev sv. Kancijana 1

Prostorna banjasto obokana cerkvena ladja se prek visokega slavoloka previje v prezbiterij z visečo kupolo. Sv. Kancijana v slavi v prezbiteriju je naslikal Matej Sternen. Osrednji oltar je posvečen sv. Kancijanu in tovarišem mučencem, oltarno sliko pa je leta 1854 naslikal Mihael Stroj. K cerkveni opremi sodita še dva stranska oltarja, eden je posvečen Materi božji, drugi pa sv. Florjanu. Pod pevskim korom se južno od Jeršetičevega nagrobnika nahaja spominska plošča, posvečena misijonarju in raziskovalcu Belega Nila dr. Ignaciju Knobleharju. Medaljon s Knobleharjevim portretom je delo kiparja Franca Zajca.

 

Cerkev sv. Kancijana

Cerkev bogati delo poznobaročnega dolenjskega slikarja Antona Postla, v ladji pa je še 14 podob križevega pota, ki jih je leta 1966 izdelal Stane Kregar. Na nišo glavnega oltarja v mesecu maju obesijo sliko Mateja Sternena Marija, Kraljica majniška. Osrednji poudarek cerkveni zunanjosti daje njeno vzhodno pročelje z razgibanim čelom, pilastri in kapiteli, dopolnjuje pa jo mogočen zvonik s kvadratno tlorisno zasnovo.

 

Cerkev sv. Matije na Bučki

Cerkev sv. Matije na Bučki z bogato baročno opremo in zlatimi oltarji slovi kot ena najlepših na Dolenjskem. Prvič se omenja leta 1667. Do leta 1788 je bila podružnica župnije Raka, leta 1788 pa je bila povzdignjena v župnijo tudi Bučka. Notranjščino cerkve zaznamuje belina s stavbnimi elementi členjenih sten, iz katerih izstopajo zlati oltarji. Glavni oltar, ki je prava rezbarska umetnina, je delo Bartolomeusa Plumbergerja iz Ljubljane. V osrednji niši je sv. Matija s sekiro in knjigo, zavetnik cerkve. Stene krasi križev pot iz žgane gline, ki je bil narejen v Parizu leta 1886, hrastove okvire zanj je naredil Jakob Rižnar iz Radeč.

Cerkev je proglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena z Odlokom o razglasitvi cerkva: Sv. Jurij, Sv. Matija, Sv. Martin in Sv. Mihael za kulturne spomenike, UL RS, št. 40/99.

 

Opis cerkve sv.  Matije

Cerkev sv. Matije na Bučki se prvič omenja v virih leta 1667, vasi pa srednjeveški viri ne omenjajo. Cerkev, grajeno v prvi polovici 17. stoletja, sestavljajo: pravokotna ladja, poligonalni grebenasto obokan prezbiterij, zvonik na severni in zakristija na južni strani.

Cerkev predstavlja zanimiv stavbni tip, saj gre za dvoransko cerkev, katere ladja sicer v dolžino obsega štiri traveje, v širino pa le tri, vendar zahodno travejo zavzema pevski kor, tako da je v bistvu prostor za vernike kvadratni prostor, razdeljen z dvema paroma slopov, ki nosijo križnogrebenaste oboke. Zunanjščina cerkve je razmeroma preprosta, le zahodna fasada je členjena s pilastri, segmentnim oknom in kamnitim portalom, notranjščino pa zaznamuje belina le s stavbnimi elementi členjenih sten, iz katerih izstopajo oltarji; glavni t. i. zlati oltar je nastal v 17. stoletju, stranska, tipa t. i. okvirnih oltarjev, pa sta iz začetka 18. stoletja.

 

Marijina cerkev na Stopnem

Cerkev Rožnovenske Matere božje na Stopnem, ki je nekoč k sebi privabljala celo romarje z Ogrskega, stoji na razgledni točki severovzhodno od Škocjana. Cerkev, ki se prvič omenja leta 1581, je gotskega porekla, zgrajena pa je bila v prvi polovici 15. stoletja. Notranje poslikave so delo Janeza Ljubljanskega. Najstarejši kip v cerkvi je Božjepotne Matere božje, križev pot pa je delo poznobaročnega slikarja Antona Postla. Med oltarji je najlepši glavni oltar z Marijo in otrokom v osrednji niši ter sv. Ano in Joahimom poleg nje. Stranska oltarja pripadata tipu okvirnih oltarjev, posvečena pa sta sv. Roku in sv. Alojziju. Stranska kapela na južni strani je posvečena sv. Antonu, ki je tudi drugi zavetnik cerkve.  Cerkev na Stopnem

Zunanjščino zaznamuje kapela z oltarno fresko s podobo sedeče Marije z otrokom, ki sv. Dominiku izroča rožni venec. Na gotsko zasnovo cerkve pa spominjajo gotski podporniki na vzhodni strani. Zunanji oltar omogoča darovanje bogoslužja tudi zunaj. Na Antonov godovni dan se pred cerkvijo odvija licitacija krač. Cerkev na Stopnem je po kulturno zgodovinski plati prvovrstni spomenik, ki z dominantno lego na vzpetini plemeniti podobo krajine, ob jasnem vremenu pa nagrajuje z bogatim razgledom proti Pijani gori, škocjanski dolini, Bučki, Krški ravnini in Gorjancem.

 

Cerkev sv. Barbare na Druščah

Od župnijske cerkve najbolj oddaljena podružnica na Druščah je bila do leta 1526 posvečena sv. Eliju. V pisnih virih je zapisano, da je dala cerkev na Druščah en kelih in en renski goldinar za turški davek, bratovščina sv. Barbare pa je v ta namen dala pet goldinarjev.

V zasnovi srednjeveška cerkev ima danes povsem baročni videz. Glavni oltar je posvečen sv. Barbari, oblečeni v skromno delovno oblačilo, na glavi pa nosi kronico. V severni niši ji stoji ob strani sv. Neža, v južni pa sv. Ana. V cerkvi sta poleg glavnega še dva stranska oltarja, eden je posvečen Lurški Materi božji, drugega pa krasi sv. Jožef z Detetom v naročju. V medaljonu v atiki nad južnim oltarjem je v goreči kočiji upodobljen sv. Elija.

 

Cerkev sv. Jakoba na Telčah

Cerkev sv. Jakoba je bila zgrajena v 17. stoletju. Leta 1667 je v poročilu Maksimiljana Mottoha zapisana kot podružnica stiške opatije. V letu 1763 stoji zapisano, da je cerkev imela oltar, kelih in zvon, leta 1860 pa so na novo pozidali tudi pokopališče. Sredi 19. stoletja je imela cerkev tudi nekaj stavbnega in kmetijskega zemljišča. Ključar Anton Slapšak je namreč prepustil tretjemu kaplanu svoj vinograd. S pomočjo sovaščanov je sezidal tudi pritlično hišico za prenočišče kaplana. Prebivalci Telč, Drušč in Slančjega Vrha so zaprosili za samostojno faro, česar pa niso dobili. Ob prizadevanju Frana Metelka iz Škocjana je katehet iz Škocjana vsako nedeljo in ob praznikih opravil božjo službo tudi na Telčah.

 

Cerkev sv. Jakoba na Telčah

Arhitekturo glavnega oltarja v cerkvi sestavljajo osrednja niša z upodobitvijo sv. Jakoba Starejšega, v severni niši upodobljeni sv. Jožef z Detetom ter sv. Anton Puščavnik v južni niši. Posebnost cerkve je stenska poslikava za glavnim oltarjem, ki jo je ustvaril dolenjski slikar Anton Postl. Severni stranski oltar je posvečen Materi božji z Detetom, južnega oltarja pa ni več, ker ga je uničila strela. Na njegovem mestu danes na kamniti mizi stoji kip Karmelske Matere božje.

 

Cerkev sv. Jurija v Grmovljah

Baročna cerkev sv. Jurija stoji v vzhodnem delu vasi, ob vaški poti med gručo hiš. Neorenesančni leseni oltarni nastavek posnema tridelni oltar s srednjo dvignjeno nišo. V njej je upodobljen sv. Jurij v boju z zmajem, slika pa je delo avtorja Šubica iz leta 1896.

Oltarno postavitev dopolnjujeta sv. Simon in sv. Juda. Notranjost cerkve umetniško bogatijo slike Srca Marijinega, Srca Jezusovega in slika sv. Jurija, ki je delo neznanega potujočega nemškega slikarja iz 16. stoletja.

 

Cerkev sv. Jurija v Močvirju

Leta 1581 prvič omenjena cerkvica v Močvirju izhaja iz obdobja romantike, iz 13. stoletja ali prve polovice 14. stoletja. Na mestu prvotne kapele naj bi jo zgradili ljudje, ki so pribežali pred Turki v gozdove okrog Močvirja. Cerkev je imela namesto zvonika zvončnico, ki je predstavljala podaljšek zahodne stene z odprtima linama za zvonove. V 18. stoletju so tej romarski cerkvi na vzhodni strani prizidali pravokotni grebenasto obokan prezbiterij in vanj namestili lesen marmoriran oltar, ki izvira iz cistercijanskega samostana iz Kostanjevice na Krki.

Cerkev je proglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena z Odlokom o razglasitvi cerkva: Sv. Jurij, Sv. Matija, Sv. Martina in Sv. Mihael za kulturne spomenike, UL RS, št. 40/99.

 

OPIS CERKVE SV. JURIJA V MOČVIRJU

Cerkev sv. Jurija v Močvirju se prvič omenja v virih leta 1581, vas pa že okoli leta 1400. Ta podatka, poleg samega položaja stavbe, namigujeta, da je to srednjeveška cerkev, ki je v kasnejših obdobjih doživela več prezidav.

Najstarejši del cerkve predstavlja pravokotna ladja iz časa romantike, iz 13. stoletja ali iz prve polovice 14. stoletja. Ta cerkev je imela namesto zvonika zvončnico, to je podaljšek zahodne stene z eno ali dvema odprtima linama za zvonove, od katere se je spodnji del še ohranil in ga vidimo na podstrešju. Oblika oltarnega prostora, verjetno polkrožna ali pravokotna apsida, za zdaj še ni znana. Z gotovostjo je bila ladja ravno stropana, saj so se od ravnega lesenega in poslikanega stropa do danes ohranile posamezne deske, porabljene kot ograja pevskega kora. Cerkev sta verjetno osvetljevali dve polkrožni okni, od katerih je levo še v celoti ohranjeno, le da so vanj kasneje vzidali tram, ki nosi pevski kor.

V 18. stoletju so v tej romarski cerkvi na vzhodni strani prizidali pravokotni grebenasto obokan prezbiterij in vanj namestili lesen marmoriran oltar, ki menda izvira iz cistercijanskega samostana v Kostanjevici. Pri tem so ladijski del nekoliko povišali in prebili nove okenske odprtine. Leta 1846 so na zahodni strani prizidali zvonik, na južni pa zakristijo in hkrati nekoliko zmanjšali okna v prezbiteriju in ladji. Cerkev ni bila poslikana, le spodnji del sten v ladji zavzemata dva barvna pasova: spodnji pas v tonu žgane siene, v zgornjem pa se izmenično menjata prazno in polno polje v istem tonu. Nad tem pasom se je na južni strani ohranil še posvetilni križ.

 

Cerkev sv. Križa v Gorenjih Dolah

Cerkev sv. Križa na vzpetini v jugozahodnem delu vasi se prvič omenja leta 1526, ko je spadala še pod rekštajnsko sodišče. Glavni oltar, pod katerim je Božji grob, je posvečen sv. Križu. Pripada tipu zlatih oltarjev 17. stoletja, v osrednji niši pa je upodobljen Križani na križu. V severni niši s školjkastim zaključkom je svetnik s popotno torbo, v južni pa sv. Notburg s srpom in klasjem.

Cerkev ima dve kapeli, severna je posvečena Žalostni Materi božji, južna pa sv. Janezu Nepomuku. Posebnost cerkvene notranjosti je bogata poznobaročna iluzionistična poslikava iz 2. polovice 18. stoletja, ki prikazuje litanije vseh svetnikov. Cerkev krasi križev pot laškega podobarja Mihaela Klemna. Pobočje cerkvenega griča obdaja 13 zidanih kapelic križevega pota, ki predstavljajo svojevrstno redkost v slovenskem prostoru. Zunanjo fasado cerkve členi pravokotna niša s polkrožnim zaključkom in ostanki stenske poslikave Žalostne Matere božje.

 

Cerkev Marijinega obiskovanja v Zloganju

Cerkev srednjeveškega porekla ima močne klasicistične prvine, ki so še posebej opazne pri glavnem oltarju. Ta je resnično nekaj posebnega med cerkvami škocjanske fare. Oltar iz 2. polovice 19. stoletja je bil prenovljen leta 1859 in je edini oltar v župniji, ki ima stranske podhodne loke. V osrednji niši oltarja sta upodobljeni sveti ženi Marija in Elizabeta, ki si podajata desnici, Elizabeta pa se z levico dotika Marijine rame. Ob straneh jima stojita sv. Ana in sv. Joahim. Severni podhodni lok varuje kip sv. Janeza Krstnika, južnega pa Janez Evangelist. Stranska oltarja v cerkvi sta posvečena sv. Ani ter sv. Jožefu.

 

Cerkev sv. Martina na Bučki

Cerkev se v virih prvič omenja kot S. Marten pey Radel že leta 1526, in sicer v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti. Zgodnja omemba priča, da je cerkev verjetno srednjeveškega izvora. Na zunanjščini cerkvene ladje so se ohranili ostanki poslikave iz 16. stoletja. Od cerkvene opreme se je iz 18. stoletja ohranil baročni glavni oltar, ki stoji na kamniti mizi.

Cerkev je proglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena z Odlokom o razglasitvi cerkva: Sv. Jurij, Sv. Matija, Sv. Martin in Sv. Mihael za kulturne spomenike, UL RS, št. 40/99.

 

Opis cerkve sv. Martina

Cerkev sv. Martina se v virih prvič omenja leta 1526 v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti (S. Marten pey Radel).

Zgornja omemba cerkve priča, da je verjetno del cerkve še srednjeveški. To se verjetno nanaša na ladjo, kjer so se na zunanjščini ohranili ostanki neke poslikave, ki pa niso starejši od 16. stoletja. V 18. stoletju so starejši ladji prizidali današnji pravokotni prezbiterij in posodobili okenske odprtine ter namestili kamnita portala. Nad južnim stranskim portalom so namestili polkrožno nišo. Nekoliko kasneje, verjetno proti koncu 18. stoletja ali v začetku 19. stoletja, so na zahodni strani zgradili zvonik in predelali notranjščino ladje.

Današnjo podobo cerkve sestavljajo pravokotna ladja s potlačenim segmentnim lesenim in ometanim stropom, kvadratni grebenasto obokan prezbiterij ter zvonik na zahodni strani, katerega zgornji del prehaja iz kvadratne osnove v osmerokotni stolp. Zunanjščina cerkve, z izjemo lizen na prezbiteriju, ni posebej členjena. Edino omembe vredno členitev predstavljajo naslikani vogalniki na prezbiteriju in nekoliko mlajši in preprostejši na zvoniku. Od cerkvene opreme je pomemben le glavni oltar iz 18. stoletja, ki stoji na kamniti menzi. Leseni oltarni nastavek s krili in usločeno atiko krasijo kipi sv. Martina, sv. Frančiška, sv. Katarine ter štirje angelci.

 

Cerkev sv. Mihaela v Dolenjih Raduljah

Cerkev sv. Mihaela v Dolenjih Raduljah se prvič omenja v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti že leta 1526, v svojem jedru pa je verjetno še romanska. Vzhodna polovica ladje je ostanek starejše cerkvene ladje, ki so ji v 17. stoletju prizidali kratek grebenasto obokan prezbiterij. Cerkev s srednjeveško zasnovo je bila temeljito predelana leta 1803. Takrat so ladjo proti zahodu nekoliko podaljšali, namestili nov postal na severni in zahodni steni, na severni strani so zgradili zvonik ter namestili nov oltar in prižnico. Zvonik, ki v pritličju služi kot zakristija, iz kvadratne osnove prehaja v osmerokotni stolp. Zunanjost cerkve ni členjena, le kamnit portal z lokom in ostanki poslikanih vogalnikov na zvoniku ji dajejo bolj razgibano podobo. Posebnost cerkve predstavlja stenska slika s prizorom sv. Frančiška Ksaverija, ki je nekoč služila kot oltarna slika.

Cerkev je proglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena z Odlokom o razglasitvi cerkva: Sv. Jurij, Sv. Matija, Sv. Martin in Sv. Mihael za kulturne spomenike, UL RS, št. 40/99.

 

Opis cerkve sv. Mihaela

Cerkev sv. Mihaela se v virih prvič omenja leta 1526 v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti. Zgodnja omemba cerkve kaže, da je verjetno del stavbe še srednjeveški, vendar pa je bila leta 1803 temeljito predelana. Zdi se, da je vzhodna polovica ladje še ostanek starejše cerkve, ki so ji v 17. stoletju prizidali kratek prezbiterij. Leta 1803 so ladjo proti zahodu nekoliko podaljšali, namestili nov postal na severni in zahodni steni, na severni strani pa zgradili še zvonik ter namestili nov oltar ter prižnico. Leta 1832 so tlakovali še prizidani del ladje.

Po številnih predelavah imamo opraviti s cerkvijo, ki jo sestavljajo dolga pravokotna ladja z ravnim in ometanim stropom, kratek grebenasto obokan prezbiterij ter zvonik na severni strani, ki v pritličju služi kot zakristija. Zvonik zopet zastopa tip, katerega zgornji del prehaja iz kvadratne osnove v osmerokotni stolp. Členitev zunanjščine predstavlja le kamnit portal s potlačenim lokom v zahodni steni ter ostanki poslikanih vogalnikov na zvoniku v tonu žgane siene. Notranjščino zaznamuje predvsem glavni oltar in prižnica, ki danes služi kot menza; nastala sta verjetno v začetku 19. stoletja. Kot najbolj likovno kvaliteten element v cerkvi se kaže stenska slika s prizorom sv. Frančiška Ksaverija, ki je verjetno služila kot oltarna slika.

 

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Goriški vasi

Cerkev sv. Mohorja in Fortunata ima dominantno lego v vasi, na razgledni točki, od koder se odpira pogled na vas in okolico. Podolgovata cerkvena ladja se zaključuje s tri stranim prezbiterijem.

Zvonik je členjem s pokončnimi linami in polkrožno zaključenimi okni. Oltarno arhitekturo tvorijo tri niše. V glavni niši sta sv. Mohor in Fortunat, v stranskih pa sv. Janez Krstnik z odprto knjigo in jagnjetom ter Janez Evangelist. Drugi oltar v cerkvi je posvečen sv. Štefanu, tretji pa sv. Andreju. Posebnost cerkve je tabernakelj na vreteno iz leta 1864, kar je v tem pogledu edinstveno v škocjanski župniji. Pri cerkvi v Goriški vasi vsako leto na štefanovo poteka blagoslov konj.

 

Cerkev sv. Nikolaja na otoku pri Dobravi

Cerkev sv. Nikolaja se sprva omenja kot kapela oziroma podružnična cerkev v Gutenwertu leta 1437. V cerkvi so odkrili gotsko, romansko in predromansko fazo stavbe, najstarejšo fazo pa predstavljajo ostanki iz rimskega obdobja. Pri cerkvi je ohranjen trški vodnjak iz časa Gutenwerta.

Glavni oltar sv. Nikolaja stoji na kamniti mizi, okrašeni s tremi veličastnimi kamnitimi rozetami. V osrednji niši oltarja je v rahlem pokleku na oblakih upodobljen sv. Nikolaj, odet v škofovska oblačila, pokrit z belo mitro, in v belih rokavicah. Ob njem sta v redovnem oblačilu sv. Boštjan in sv. Anton. Na zunanjem robu oltarja sta sv. Štefan s palmovo vejico in knjigo ter sv. Lovrenc, ki drži knjigo, odprto proti ljudstvu. Stranska oltarja sta posvečena Materi Božji in sv. Mariji Magdaleni. Cerkev je posebna tudi v tem, da je edina v župniji, ki ima tri kamnite oltarje, ki so bili sem pripeljani iz cerkve v Pleterjah.

 

Cerkev sv. Štefana v Tomažji vasi

Cerkev sv. Štefana v Tomažji vasi je del župnije Bela Cerkev, kamor sodijo tudi tri vasi škocjanske občine - Ruhna vas, Stranje in Tomažja vas. Cerkev leži na severovzhodnem robu gručaste vasi. Tako vas kot cerkev sta nekoč pripadali graščaku iz Starega grada nad Otočcem, kasneje pa samostanu Pleterje. Cerkvena stavba je v zasnovi gotska, kasneje pa temeljito barokizirana. Prvič se omenja 1526. leta. Oprema v cerkvi je iz 19. stoletja. Glavni oltar, ki je posvečen sv. Štefanu, je delo novomeškega podobarja Kušljana. Poleg sv. Štefana sta v glavnem oltarju še zavetnika zdravja, sv. Kozma in sv. Damjan. Nad osrednjo nišo je podoba nadangela Mihaela. Njegov god oznanja trgatev, kar pa je za lego v vznožju Vinjega vrha še kako simbolično. V levem stranskem oltarju je oljna slika Rožnovenske Matere božje in sv. Dominika, v desnem pa je upodobitev sv. Jurija z zmajem. Zvonik pri cerkvi ima po vzoru kapiteljskega značilno novogotsko obliko. Ob zadnji prenovi je bila odkrita baročna poslikava, ki bogati podobo slikovite pokrajine pod Vinjim vrhom.

 

Cerkev sv. Tomaža v Zagradu

V jedru srednjeveška cerkvica sv. Tomaža s polkrožnim romanskim oknom in srednjeveško poslikavo na ostenju stoji na vzpetini v južnem delu vasi.

Cerkev je bila v 17. stoletju barokizirana, v naslednjem stoletju pa tudi obokana. Za časa brižinskih škofov je bil v Zagradu vikariat pod oblastjo gospodov z gradu Čretež. Iz grebenasto obokanega pritličja zvonika vstopimo v notranjost cerkve, ki jo bogatijo trije oltarji. Zlati glavni oltar je posvečen sv. Tomažu, kateremu ob strani stojita sv. Primož in sv. Felicijan. V severnem oltarju je slikarska upodobitev mistične zaroke sv. Katarine Aleksandrijske, v južnem pa Poklon sv. Treh kraljev. Cerkveno opremo dopolnjuje še slika Antona Postla Brezmadežna Marija.

 

Cerkev sv. Trojice v Dolnji Stari vasi

Cerkev sv. Trojice v Dolnji Stari vasi stoji na obrobju naselja, v zavetju zelenja in tišini narave. Pravokotno cerkveno ladjo s poligonalno zaključenim prezbiterijem dopolnjuje zvonik z baročno streho.

Posebnost cerkve so trije zlato oltarčki. V osrednjem je upodobitev sv. Trojice z Marijo v klečečem položaju, v severnem so tri svetnice, v južnem pa sv. Florijan, ki zliva vodo na goreče stavbe. Cerkev je arhitekturno zanimiva predvsem zaradi štukaturnega okrasja oboka ladje, kar kaže na vpliv štajerskih stilnih izhodišč.