OBČINA
ŠKOCJAN

Naravna dediščina

1 junij 2020
--:--:--

Kulturna dediščina
Naravna dediščina
Sakralna dediščina

Dolina Radulje

Pot osrednje škocjanske vodne žile, Radulje, se začenja v zahodnem delu Raduljskega hribovja v vznožju Korena (544 m) v občini Trebnje. Reka na svoji poti pogosto spreminja smer, ustvarja ozke soteske, mokrotne travnike in številne okljuke, z leve in desne pa pridobiva pritoke. Na ozemlje občine vstopi v Zalogu in se pri Dobravi izlije v reko Krko. Njen tok po škocjanski občini je umirjen, reka riše zanimive okljuke, razgrinja svoje slikovito obrežje in v prepletu s kulturno krajino soustvarja podobo naših krajev. Dolina je bila v preteklosti pravcata dolina mlinov, katerim je reka dajala energijo za poganjanje mlinskih koles. Od Zaloga, prek Škocjana in Grmovelj pa vse tja do Dobrave, se jih je zvrstilo 14, družbo pa so jim delale tudi žage. Na nekdanje mline danes spominjajo le nekatere ohranjene stavbe in mlinska oprema v njih, še vedno pa med ljudmi živijo pripovedi o nekdanjih mlinarjih. Radulja s svojim obvodnim rastlinstvom daje zavetje številnim pticam in drugim obvodnim živalim. Tik pred izlivom v Krko je svoje zatočišče ob Radulji znova našel tudi bober, kar kraje uvršča v območje Nature 2000.

 

Dolski potok

Vode Dolskega potoka začenjajo tkati svojo razvejano mrežo v hribih Krškega gričevja, v okolici Telč in Drušč. Skromne vode se okrepijo in imajo stalen tok šele pod Akičem, kjer potok sprva nosi ime Jasenk. Nad Gorenjimi Dolami se potok spušča v čudovit, presenetljivo visok slap. Ob potoku lahko opazujemo bogat rastlinski in živalski svet. Stranski pritoki, kamor sicer korak le redko zaide, razkrivajo dolino v vsej svoji nedotaknjenosti. Slapišča, ki bodo nekoč morda postala visoki slapovi, so vabljiva za namakanje in osvežitev. Potok je v svojem zgornjem delu zaradi odmaknjenosti ohranil naravne poteze, nekdanje mline pa je prerasel čas. Voda Dolskega potoka je na svojem toku do izliva v Raduljo namreč poganjala osem mlinov in dve žagi. Struga potoka, ki se vije ob gozdnem robu, ustvarja slikovito dolino, katere podobo dopolnjujejo vasice in domačnost zelenih travnikov.

 

Etnološki park Zagraški log

Na površini dobrih 7 ha se za vasjo Zagrad, v dolini Goriškega potoka, razprostira park Zagraški log. Prvi zametki parka segajo v leto 1996, ko so vaščani pričeli urejati nekdanjo vaško gmajno. Skupaj s preureditvijo zaraslega vaškega pašnika v park avtohtonih drevesnic, grmovnic ter kamenin je začel nastajati etnološki park, ki ga dopolnjuje kmečki dom. Tipična kmečka hiša, značilna za dolenjsko podeželje, skupaj s spremljajočimi objekti, daje parku domačnost in pridih preteklega časa. Rangusova hiša je stara okrog 300 let, odlikujejo pa jo umetelno izdelani detajli ter ohranjena notranja oprema. Park ponuja nešteto zanimivosti, saj v njem najdemo številne prvine neokrnjene narave in nekdanjega načina življenja. Vaški studenec je bil ne le dragocen vir pitne vode, temveč tudi simbol blaginje. Perišče in napajalno korito ob njem sta bila kraj za srečanja vaščanov. Park je prava zakladnica avtohtonih rastlin. V njem so se ohranili bela murva, črn trn, glog, češmin, trdoleska in druge grmovnice. Prava redkost je že domala izumrla drevesna vrsta - brst. V parku je rastišče raznovrstnih praproti, srčne moči, tavžentrože in drugih. Na mokriščih v parku se je izoblikovalo idealno življenjsko okolje za polže. 'Dolina polžev' bi zaradi izredne gostote teh prebivalcev upravičeno lahko nosila tudi njihovo ime.

 

Zagraški log

Posebnost parka je vsekakor geološki steber avtohtonih kamnin, ki trdno, a nemo pričajo o podzemnem bogastvu parka in okolice. Zanimivosti parka povezujejo sprehajalne poti, bregove potoka povezujejo sanjavi leseni mostički in brvi, prostor pa zaokrožajo kotički za piknike.

Vstop v park je z lokalne ceste, ki pelje skozi Zagrad, in sicer pri Prijateljevi domačiji. Domačija iz konca 19. stoletja je prostor za raznovrstne etnološko obarvane prireditve, hkrati pa ponuja prijeten ambient za sprejem zaključenih skupin.

Informacije: Slavko Štrbenc, telefon: 07/30 26 467

 

Grapa v dolini Črnega potoka

Voda v naravi svojo energijo kaže na različne načine, še posebej živahna pa je v povirnem delu, kjer s svojo hitrostjo ustvarja ozke doline. V dolini Črnega potoka, severno od Gorenjih Radulj, je voda ustvarila grapo s strmimi bregovi, v njej se voda preliva preko številnih kamnov, zaradi globinskega izpodjedanja bregov in občasnega trganja bregov se hkrati s poglabljanjem tudi širi. Bregovi grape so neutrjeni in zato nenehno spreminjajo svojo podobo. Zaradi težke dostopnosti se ob vremenskih ujmah podrto drevje in odlomljene veje ne odmikajo, le voda jih občasno premakne navzdol po svoji strugi. Čeprav grape v očeh nekaterih veljajo za zanikrne in neurejene stvaritve narave, jih ravno zaradi tega velja občudovati. Zaradi hitrega spreminjanja, nenehnega izpodjedanja in posipavanja bregov so življenjske razmere v grapi še toliko bolj posebne. Prevladujejo začetne, pionirske vrste, ponekod pa tudi začasne vrste rastlin in živali. V gozdni grapi, kakršna je v dolini Črnega potoka prevladujejo rastline, ki ljubijo senco in vlago, njena najbolj značilna prebivalca pa sta močerad in stržek. Temačna in nekoliko skrivnostna ostaja nedotaknjena, kotiček, kjer se narava razkriva v vsej svoji lepoti.

 

Krakovski gozd

Med vznožjem Posavskega hribovja in reko Krko je največje sklenjeno območje nižinskega poplavnega hrastovega gozda v Sloveniji. V osrčju gozda je dokaj ohranjen pragozd z drevesi doba, starimi tudi 300 let in visokimi do 40 metrov. Obrobje gozda, kjer se na rečnih naplavinah prav tako razrašča dob (Quercus robur), sega vse do Čolnišč. Gozdni sestoj je evropsko pomembno gnezdišče redkih vrst ptic, mrestišče vedno bolj ogroženih dvoživk ter rastišče zanimivih rastlin v podrasti. Ta gozd je v začetku prejšnjega stoletja izmeril gozdarski inženir Josip Ressel. V zgodovino tehničnih izumov se je vpisal kot izumitelj ladijskega vijaka, ki ga je najprej preizkušal prav na valovih Krke.

 

Potok Čolnišček

Potok Čolnišček s pritoki zbira vode širšega območja Bučke, nadaljuje pot kot Radulja, postane Čolnišček in se na koncu izlije v Martink. Povirje Čolniščka oblikujejo Hubajniški potok, Urbinček, Črni potok, Žignanca in Vejer. Slikovite ozke doline, grape, izviri, igrivi okljuki, otoki, razgaljeni pleteži korenin obvodnih dreves, neukročene brzice in tihi tolmuni - tisoč in ena je podoba Čolniščka. Živahno izmenjavanje energije z okoljem, zlasti ob poplavah, se kaže v erodiranih obrežjih in mokrotnih travnikih vzdolž potoka. V njegovi strugi so se znašle različne vodne rastline, druge se bohotijo ob njegovem obrežju.

 

Reka Krka

Zelena lepotica s svojo značilno zelenkasto barvo in sanjavimi okljuki v svojem ravninskem delu ustvarja enega tipičnih naravnih elementov dolenjske pokrajine. Reka riše južno mejo občine Škocjan, pri Dobravi pa sprejme k sebi še vode Radulje. Prvinskost reke in krajine ob njej je nenadomestljiva naravna dediščina, ki ponuja neponovljivost vedut ter čolnarska in kopalna doživetja, še posebej privlačna pa je za športne ribiče. Ob reki je nanizana cela vrsta zgodovinskih zanimivosti, kot so zgodbe o nekdanjih mogočnih trgih, gradovih in graščinah, mostovi, cerkve ter nekdanji mlini in žage. V stoletjih je Krka spreminjala svoj tok, s svojimi naplavinami pa je zakrila tudi ostanke srednjeveškega trga Gutenwerta. Slikovita okolica odpira poglede na sončne vinorodne gorice ter skrbno obdelana polja.

 

Štritovsko jezero

Na južnem robu Krškega hribovja, severno od zamočvirjenega Krakovskega gozda, leži Štritovsko jezero, ki je svoje ime dobilo po vasi Štrit, sredi katere leži. Jezero je nastalo v opuščenem glinokopu, vendar so ekološki pogoji za življenje rastlin in živali v njem in ob njem z leti postali identični naravnim. V obrežnem pasu jezera prevladujejo značilnosti mlake, v globinskem pa značilnosti jezera. Obrežja jezera značilno porašča trstičje, ki je kljub navidezni enoličnosti raznovrsten in bogat habitat z zelo različnimi bivanjskimi nišami. Štritovsko jezero je kot znamenitost vključeno v nekatere pešpoti, ki vodijo preko Bučke. Zaradi svoje edinstvene ohranjenosti, izjemne privlačnosti in poučne vrednosti se vključuje tudi v učno pot. Ob jezeru se je mogoče sprehoditi, loviti ribe ali pa le posedeti in prisluhniti naravi.

 

Velikonočnica

Marca in aprila se v porečju potoka Urbinčka, severovzhodno od Gorenjih Radulj, začne razcvetati svojevrstna botanična posebnost - velikonočnica. Redkost, njena privlačnost in ekološka občutljivost jo uvrščajo med naše najbolj ogrožene vrste. Spada v rod kosmatincev, ki je eden izmed rodov velike družine zlatičnic. Cvetlica je v celoti porasla z gostimi, dolgimi dlakami, ki jo varujejo pred zmrzaljo. Ker jo običajno opazimo v času velike noči, so jo poimenovali velikonočnica. Ta krhka svilnato dlakava rastlina z nežno vijoličnim cvetom je z zakonom zavarovana že od leta 1949, uvrščena pa je tudi na Rdeči seznam ogroženih rastlinskih vrst na območju Slovenije.