OBČINA
ŠKOCJAN

Znamenitosti

16 december 2018
--:--:--

Kulturna dediščina
Naravna dediščina
Sakralna dediščina

Domačija Zavinek

V prijetnem okolju ob žuborenju potoka Radulje v Zavinku že stoletja stoji domačija Kaplerjevih. Domačijo sestavlja več stavb, najstarejša in najzanimivejša pa je hiša z mlinom iz leta 1783. Mlin je bil vpisan že v Jožefinskem vojaškem zemljevidu 1763-1783. Hiša je zasnovana kot enonadstropna stavba s simetrično dvokapno streho s čopi. Grajena je iz kamna, na fasadi pa so še vidni ostanki poznobaročne poslikave, ki je prvotno členila fasado. Glavni vhod v stavbo je poudarjen s kamnitim portalom in vklesano letnico. Kaplerjev mlin je imel do konca druge svetovne vojne tri pare kamnov in stope, ki so jih poganjala štiri lesena kolesa. Ropotanje mlinskih koles v mlinu je utihnilo leta 1979. Tako kot zunanjost je posebna tudi njegova notranjost. Obokani osrednji hodnik in mlinarski prostor v pritličju dajeta mlinu pridih preteklosti in mogočnosti, ohranjeno mlinsko postrojenje in ostala bivalna oprema pa še danes omogočata predstavo o nekdanjem življenju v mlinu. Očarljiva okolica s podobami, ki jih ustvarja Radulja, stezica, ki povezuje domačijo s Škocjanom, in hišni studenec nedaleč stran vabijo v Zavinek.

Domačija je proglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena z Odlokom o razglasitvi enote kulturne dediščine v Zavinku - Domačija Zavinek 3 za kulturni spomenik lokalnega pomena, UL RS, št. 93/05.

 

VEČ O DOMAČIJI ZAVINEK

Domačijo Zavinek 3 sestavlja več stavb, najstarejša in najzanimivejša med njimi pa je hiša z mlinom, ki je bila zgrajena leta 1783, o čemer priča letnica, ki je vklesana na glavnem kamnitem portalu. Mlin je vrisan na Jožefinskem vojaškem zemljevidu 1763-1787.

Hiša je zasnovana kot enonadstropna stavba s simetrično dvokapno streho s čopi. Zgrajena je iz kamna in je ometana. Na fasadi so vidni ostanki poznobaročne fasadne poslikave, ki je prvotno členila fasado. Glavni vhod v stavbo je z dvorišča in je poudarjen s kamnitim portalom z letnico 1783. Mlin v hiši je imel vse do konca 2. svetovne vojne tri pare kamnov in stope, ki so jih poganjala štiri lesena kolesa na spodnjo vodo (na lopate). Mlin je prenehal delovati leta 1979.

Notranjost stavbe je v tlorisu simetrično deljena, v pritličju z osrednjo vežo, belo kuhinjo in »hišo« na eni strani ter mlinarskim delovnim prostorom na drugi strani. V nadstropju se podobna simetrična delitev tlorisa ponovi. Posebnost notranjščine so obokani prostori v osrednjem hodniku in mlinarskem delu v pritličju ter leseni tramovni stropi na preklop v »hiši« v pritličju in prostorih v nadstropju. V hiši je v celoti ohranjeno mlinsko postrojenje in veliko stare bivalne opreme.

 

Dvor Vrh

Ob cesti, ki vodi proti Zburam, se na gričku ob potoku Radulja pne dvorec Vrh. Obdajajo ga širna zelena polja ter zaplate gozda. Dvor na območju stare freisinške posesti se omenja razmeroma pozno. Zgodovinski viri o nastanku stavbe molčijo, ne omenja je niti Valvasor. Vendar pa je iz arhitekturnih značilnosti ugotovljen nastanek stavbe nekje okrog leta 1600. Pred letom 1667 je bil Vrh v lasti pl. Semeničev, nato pa je zamenjal še celo vrsto lastnikov, ki so oblikovali zgodovino gradu. Med drugimi so si ga lastili tudi Auerspergi. Ob koncu 19. stoletja je grad iz plemiških prešel v kmečke roke. Do danes se je ohranila skorajda prvotna podoba tega dvorca, le namesto takratnega lesenega ima danes zidano nadstropje.

Dvorec Vrh predstavlja značilen primer renesančnega dvora kvadratnega tlorisa z dvoosnim stolpičastim prizidkom. Stavba je nadstropna, sredi dvoriščne fasade drži vanjo skromen portal. Ob njem sta po dve manjši zamreženi okni s kamnitimi okviri, takšna pa so tudi okna na zahodnem pročelju stavbe. Banjasto obokan hodnik s križnimi grebeni krasi notranjost, nadstropji pa povezuje preprosto stopnišče.

V neposredni bližini stavbe so stara gospodarska poslopja, poleg stoletne lipe pa so opazni tudi še ostanki nekdanjega parka. V dvorcu ima danes svoje prostore skupnost Cenacolo, ki zgledno skrbi za stavbo in njeno okolico.

 

Grad Radeljca

V vasi Dolenje Radulje, pod vinorodnimi goricami, so plemiči Sauraui v 16. stoletju pozidali grad, imenovan Radeljca. Masivno dvonadstropno poslopje pravokotnega tlorisa, obdano z obzidjem in okroglimi obrambnimi stolpi, je v svoji zgodovini zamenjalo veliko lastnikov, med njimi so bili tudi Galli, Wernegkhi in Auerspergi. Leta 1906 so razpadajoče poslopje od njega odkupili trije vaščani: Pungeršič, Vajs in Novak. Grajski hlevi so pripadli Novaku, Pungeršič je obdržal graščino, Vajs pa mlin in žago.

Grad Radeljca

Med vojno vihro leta 1943 je bil grad požgan. Od nekdanjega dvonadstropnega gradu je danes obnovljeno le eno nadstropje, v katerem so urejeni stanovanjski prostori, vpeti v obzidje nekdanjega gradu. Še vedno pa so vidni tudi ostanki obrambnih stolpov. Zanimiv portal, ki popelje na grajsko dvorišče, in grajska klet sta še vedno nema priča nekdanjega blišča gradu Radeljca.

VEČ: http://bucka.info/dediscina/arhitekt.html

 

Gutenwert

Nenavadna slamnata streha sredi ravnega polja ob cesti, ki pelje iz Dobrave proti Šentjerneju, zbuja radovednost že zaradi svoje oblike. Streha pokriva temelje srednjeveške cerkvice, okrog katerih se spleta zgodba o nekdanji veličini srednjeveškega trga ob Krki. Trg Gutenwerth je bil v času med 13. in 15. stoletjem eno izmed upravnih središč dolenjske freisinške posesti. V dobi svojega največjega razcveta so bili tu vojaška posadka, sedež sodne oblasti in krvnega sodstva, škofovska hiša, mitnica, kovnica denarja, tri cerkve, grad ter pristanišče ob Krki. Razviti sta bili tudi trgovska dejavnost in obrt. V 14. stoletju je trg začel izgubljati svoj pomen zaradi nastajajočega habsburškega Novega mesta, njegov dokončen zaton pa so povzročila turška opustošenja. Zadnji vidni pričevalci nekdanjega trga so s slamnato streho nadkriti temelji pravokotne cerkvene ladje s kvadratnim prezbiterijem, v katerega je vpisana polkrožna apsida.

 

Srednjeveška kovnica GUTENWERT

Kovanje lastnega denarja je v vseh zgodovinskih obdobjih na vseh območjih vedno materialni odraz politične samostojnosti ljudstev, ki so denar izdajala, v denarnem obtoku na določenem prostoru pa se zrcali njegova ekonomska in politična zgodovina.

Konec devetega stoletja so na današnje Slovensko ozemlje in preko njega v Italijo vdrli Madžari ter premaknili meje frankovskega cesarstva na Karavanke. Leta 955 je Oton I. pri Augsburgu premagal madžarsko vojsko in s tem preprečil njihove nadaljnje vpade v Srednjo Evropo. V drugi polovici 10. stoletja so se Karantanci povezali z Bavarci in iztrgali izpod ogrske oblasti tudi današnje slovensko ozemlje.

Od konca 10. stoletja so nemški vladarji podeljevali slovensko zemljo cerkveni in posvetni gosposki s čimer se prične obdobje močne in obsežne germanizacije velikih delov slovenskega ozemlja. Ta proces je trajal vse do srede 12. stoletja. Imena Karantanci zato od 13. stoletja naprej ne srečujemo več.

Med cerkvenimi dostojanstveniki, ki so imeli na današnjem slovenskem ozemlju svoja posestva, so bili pomembni predvsem salzburški nadškofje, krški škofje, oglejski patriarhi, freisinški škofje in brixenški škofje, med posvetno gosposko pa Eppensteini, Spanheimi, rodbina Weimar-Orlamünde, Andechs-Meranci, bogenski grofje, koroški vojvode in goriški grofje.

Če je bila gostota poseljenosti med madžarsko nadvlado dokaj redka, pa je od 10. stoletja mogoče opazovati množičen nastanek in nesluten razvoj mest predvsem v ravninskih predelih (Kamnik, Ptuj, Ljubljana) in kasneje tudi obširno kmečko poselitev do 1000 metrov nadmorske višine. Na to območje se je naseljevalo tudi vedno več priseljencev z Bavarske in Tirolske in kolonizacija je bila v nekaterih primerih tako močna, da so bili Slovenci povsem izpodrinjeni. Nova poselitev prostora se odraža tudi v intenziviranem denarnem obtoku. Če je bil prej denarni obtok povsem prekinjen zaradi naturalnega gospodarstva karantanskih Slovencev, je mogoče opaziti njegovo obujanje od 11. stoletja naprej. Trgovina, ki je izgubljala prvine naturalnega gospodarstva, se je pričela postopoma obnavljati in za to so bile potrebne vse večje količine denarja. Tudi na današnjem slovenskem prostoru se je odpiralo vedno več kovnic srebrnikov cerkvene in posvetne gosposke.

Prvotno so imeli kovno pravico samo državni vladarji, pozneje pa so jo le-ti podeljevali tudi posvetni in cerkveni gosposki, običajno skupaj s podelitvijo tržnih pravic in s pravico pobiranja carin. Kovni gospodje so včasih zaradi takšnih ali drugačnih kriz dajali te pravice v zakup, nekateri zemljiški gospodje pa so si kovno pravico enostavno prilastili.

Za množično odprtje kovnic na Slovenskem, tudi v Gutenwertu, moramo iskati vzrok v razvoju obrti in v povečani trgovini z vzhodom. Breški novci salzburških nadškofov so se zaradi svoje polne vrednosti in kvalitetnega srebra, iz katerega so bili skovani, kmalu razširili po srednji Evropi in se predvsem v času križarskih vojn razširili daleč preko meja svoje prvotne domovine. Breški pfenig je tako postal eden najvažnejših mednarodnih plačilnih sredstev tega obdobja. Pomen breških pfenigov je mogoče razbrati iz številnih listin, ki poročajo, da so si domači trgovci namesto slabe lokalne valute pogosto izgovorili plačilo v breških pfenigih. Pod izrazom breški pfenigi razumemo torej izdelke mnogih kovnic, ki so jih po vzoru novcev, izkovanih v Brežah (Friesach) na Koroškem v Avstriji, kovali razni posvetni in cerkveni knezi. Na Slovenskem so take novce od konca 12. stoletja kovali predvsem na območju, ki je mejilo z Ogrsko. Kovali so jih v Ljubljani (Laibach), Kamniku (Stein), Slovenj Gradcu (Windischgrätz), Ptuju (Pettau), Brežicah (Rann), Brestanici (Rajhenburg), Kostanjevici (Landstrass), Čatežu (Tschatesch), Sv. Križu (Heiligenkreuz), Otoku (Gutenwert) in Pilštajnu (Peilenstein).

V veliki najdbi breških pfenigov v Aba Puszti na Madžarskem, ki je bila odkrita v 19. stoletju, je bilo tudi nekaj novcev z napisom GUTENWERT. Ti "govoreči" denarji so potrdili tezo, da je v izginuli naselbini v 13. stoletju delovala kovnica. Lokacijo srednjeveškega trga, ki je izginil v plamenih med turškim vpadom leta 1473, so dokazala šele sistematična arheološka izkopavanja Narodnega muzeja iz Ljubljane (danes Narodni muzej Slovenije) pod vodstvom dr. V. Šribarja. Do takrat so namreč raziskovalci slovenske srednjeveške numizmatike postavljali izginuli trg na mesto, kjer je danes Hrvaški brod, nekateri pa danes kovnico oz. naselje Gutenwert enačijo z ledinskim imenom Otok (Otok pri Dobravi).

Gutenwerška kovnica je kot Kostanjevica (Landstrass) ali Brežice (Rann) kovala pfenige za potrebe mejne trgovine. Gutenwert je bil v posesti freisinških škofov z Bavarske, ki so bili tudi lastniki Škofje Loke in okolice. Od njih je posest pridobila znana srednjeveška družina Andechs-Meranci, ki je imela v lasti tudi Kamnik, po izumrtju dela družine pa so fevd prevzeli štajerski vojvode Babenberžani.

Začetki kovanja gredo v čas freisinškega škofa Otona II. (1188-1220), ko je na prednji stran doprsje angela, na zadnji strain glava sv. Mavricija nataknjena na križ (glava zamorca je tudi v grub freisinških škofov). Naslednji fevdni gospod, ki je koval v Guntewertu je bil mejni grof Henrik IV. Andechs-Meranski (1215-1228), ki je najverjetneje koval še sočasno s freisinškim škofom, kakor tudi kasneje s svojim bratom, oglejskim patriarhom, Bertoldom Andechs-Meranskim (1218-1251). Kovali so še Leopold VI (+1230), Friderik II. avstrijsko-štajerski (+1246), Oton VII. (+1234) in Oton VIII. (+1248), oba Andechs-Meranska grofa.

V 13. stoletju je bila to najbolj "delovna" kovnica na Slovenskem. Čeprav edina izginula - v preteklosti je bila popolnoma uničena, danes nudi neizmerno veliko pahljačo tipov, ki so bili izkovani v slabih štirih desetletjih delovanja le-te. S svojim bogastvom raznolikosti je še danes velik izziv za raziskovalce, predvsem pa za navdušence, ki z veseljem vsakodnevno odkrivajo nove podrobnosti, ki so bile do danes skrite in so bile poznane zgolj našim prednamcem.
Velik mongolski vpad na Ogrsko med leti 1240-1241 je v veliki meri uničil trgovino z vzhodom. Ogrska je bila takrat tako močno upostošena in kot posledica redko poseljena, da si je dežela opomogla šele nekaj desetletij kasneje, ko je v denarnem gospodarstvu Srednje Evrope že prevladoval dunajski pfenig. S prekinitvijo trgovskih vezi z vzhodom so tudi kovnice na Slovenskem ena za drugo v kratkem času prekinile svoje delovanje.

Andrej Šemrov
Narodni muzej Slovenije - Numizmatični kabinet

 

Kamniti dvoločni most

Bregova Radulje v Škocjanu povezuje znameniti kamniti dvoločni most, ki skupaj s cerkvijo sv. Kancijana riše značilno veduto Škocjana. Most se pne preko Radulje v dveh lokih, zaradi svojih dimenzij, oblike in izdelave pa sodi med redke še ohranjene tovrstne mostove na Dolenjskem. Grobo klesani kamniti bloki so zloženi v obliki obokov, kamnit pa je tudi opornik v vodi med obema lokoma. Na sredini mostu, ki se proti bregovoma znižuje, je razpelo. Most ima tudi širšo povezovalno funkcijo, saj prek njega vodi cesta, ki povezuje dolino Krke z dolino Save. Most je kot zanimiv in redek tehniški spomenik obeležen tudi v občinskem grbu.

 

kip dr. Ignacija Knobleharja

Spomenik misijonarja dr. Ignacija Knobleharja je bil postavljen konec leta 2008. Kip predstavlja znamenitega škocjanskega misijonarja, ob krščevanju afriškega dečka. Oblačila obeh figur plapolajo v vetru, ki ob krščevanju ponazori prihod Svetega Duha. V prihodnje je kip načrtovan kot fontana, kjer bo voda privrela na plan iz misijonarjeve srčne strani ter po misijonarjevi roki stekla na dečka. Voda predstavlja podobo rodovitnosti in povezanosti z domačim krajem Škocjanom. Kip je postavljen tako, da misijonar gleda na svojo rojstno hišo.

 

Kulturni dom na Bučki

Po vrnitvi iz izgnanstva leta 1945 so krajani Bučke in okoliških vasi s prostovoljnim delom postavili zadružni dom. To je bila za kraj, opustošen v drugi svetovni vojni, izredno velika pridobitev. Upravljanje doma je leta 1954 prevzela občina Bučka. V domu so svoje prostore nekoč imeli kmetijska zadruga, trgovina, pošta in krajevni urad. Mogočna stavba, v kateri so danes prostori krajevnega urada, muzeja izgnanstva, arhiva društev in kuhinja, ima kamnito fasado z arkadnim hodnikom, ki stavbi daje podobo nekakšne trdnjave. V dvoranski prostor, ki je nadaljevanje kamnitega dela stavbe, vodi dvoje vrat, prostor pod odrom pa je podkleten in preurejen v garderobo.

 

Metelkovina

Prof. Metelko je po svojem testamentu 9. julija volil 10.000 gl. »za ustanovljenje in izboljšanje farnih šol v Škocijanu, Šmarjeti, Mokronogu, Trebelnem in sv. Trojici.« Za Škocijan je določil 6000 gl. kot ustanovo za tretjega farnega kaplana in šolskega učitelja. Denar naj se obrestonosno naloži in pri škofijstvu shrani. Ako bi se ta denar imel obrniti za druge namene npr. za mežnarsko službo, zapade ta glavnica celoma ali deloma ljubljanskemu Ubožnemu zakladu. To ustanovo je deželna vlada potrdila dne 6. aprila 1863, št. 2073. Župnik Peter Bohinjec je kupil za stanovanje in užitek tretjega kaplana ali kateheta hišo št. 9 v Škocijanu z zemljiščem vred od bratov Astolfijev za 16.600 K. Kupno pogodbo je ordinarijat potrdil 13. maja 1904, deželna vlada 25. maja 1904, št. 1223. Metelkovina ima parc. št. 45, 1685, 1686, 1700, 1701, 31/1, vlož. št. 3. davčna občina Stara vas. Leta 1905 je župnik Peter Bohinjec po posredovanju kn.-šk. ordinarijata čez štiri leta srečno izvršil ureditev te ustanove s potrditvijo ministrstva, tako da je sedaj mesto III. kaplana in kateheta sistemizovano. Prvi katehet je bil pol leta že kaplan Anton Abram (l. 1901), drugi katehet je bil Val. Jerše (l. 1908-7909), kije že opravljal nedeljsko službo božjo na Telčah (glej podružnica Telče!). Od l. 1909 pa je opravljal službo kateheta in III. kaplana Ivan Klavžar.

Vir: Peter BOHINJEC, Zgodbe fare Škocijan pri Dobrovah, Škocijan 1911

V Metelkovem domu je krajevna knjižnica Škocjan, ki je enota Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto ter večnamenska dvorana za razne kulturne prireditve in dogodke. Večnamensko dvorano v Metelkovem domu je možno tudi najeti. V priponki spodaj se nahaja cenik uporabe Metelkovega doma.

Cenik uporabe Metelkovega doma

 

Spominska soba - Krajevna zbirka o izgonu v letih 1941-1945

V prostorih Kulturnega doma na Bučki je spominska soba s krajevno zbirko gradiva o izgonu krajanov v letih 1941-1945, ki jo je ob 60-letnici vrnitve iz izgnanstva pripravila Krajevna organizacija društva izgnancev Bučka v sodelovanju z Društvom izgnancev Slovenije. Zbirka prikazuje trenutke obupa, ko so ljudje zapuščali svoje domove, njihovo bivanje v nemških koncentracijskih taboriščih ter veselo vrnitev v domače kraje. Na ogled so številne listine, pisma, razglednice, zemljevidi in nekateri predmeti, ki so jih ljudje uporabljali v izgnanstvu. V vitrini so zbrana dela, ki opisujejo dogajanje na Bučki med drugo svetovno vojno, hkrati pa so tudi nekakšna spominska knjiga pričevanj tistih, ki so preživeli grozote nemških taborišč. Ogledati si je mogoče tudi arhiv Vestnika, glasila Društva izgnancev Slovenije.

Več: http://bucka.info/dediscina/nob.html

 

Varaunov dvorec (Globevnikova hiša)

Mogočna hiša na levi strani ceste, ki v Škocjan pripelje iz novomeške strani, je v Škocjanu bolj znana kot Globevnikova hiša. Stavba je tipičen primer trške arhitekture 19. stoletja. Sezidati jo je dal Pavel Varaun, rojen leta 1824 na Koroškem. Hiši se je po domače reklo Pri doktorju ali Pri padarju, saj se je Varaun ukvarjal z zdravilstvom in bil poznan kot uspešen domači zdravnik. K njemu so se prihajali zdravit bolniki iz vse Slovenije in celo iz sosednje Hrvaške. Enonadstropna hiša ima dekorativno členjeno obcestno fasado, njen osrednji del pa se na vrhu zaključuje s trikotnim čelom. Novoklasicistična fasada hiše predstavlja izjemen primer v dolenjskem podeželskem stavbarstvu. Na kamnitem portalu sta vklesani začetnici doktorjevega imena, P.V. Nad portalom je balkon z železno ograjo. V zahvalo za dobra dela so hvaležni bolniki zdravniku na hišo v trikotno čelo vgradili Eskalop - pozlačen znak svetnika zdravja.

Notranjost stavbe bogati velika obokana klet ter bivalni prostori z ohranjenim starim pohištvom in visokimi lončenimi pečmi. Izjemna kvaliteta hiše je tudi ohranjeno staro stavbno pohištvo. Pritličje, prvo nadstropje in podstrešje povezuje imenitno notranje stopnišče, ki je v pritličju obloženo z masivno leseno stensko oblogo.

V začetku 20. stoletja je v prostorni stavbi, ki ima poleg tudi gospodarska poslopja, začela delovati gostilna, ki je s svojo dejavnostjo vztrajala vse do začetka druge svetovne vojne. V sklop domačije sodi še vrhhlevno gospodarsko poslopje z dekorativno fasado, ki jo členijo prezračevalne line z opečno mrežo.

Domačija v celoti je skupaj z velikim vrtom odmev preteklosti, ki prinaša pogled na življenje višjega družbenega sloja vaškega podeželja.

Domačija je proglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena z Odlokom o razglasitvi enote kulturne dediščine v Škocjanu - Domačija Škocjan 2 za kulturni spomenik lokalnega pomena, UL RS, št. 5/06.

 

Opis Globevnikove hiše

Domačijo Škocjan 2, po domače Pri Globevniku, sestavljajo enonadstropna hiša, gospodarsko poslopje in vrt. Stavbi je dal sredi ali najkasneje v tretji četrtini 19. stoletja zgraditi Pavel Varaun (r. 1824 na Koroškem - u. 1882 v Škocjanu). V Škocjanu je zaslovel kot domači zdravnik (homeopat, ranocelnik), zaradi tega se je takrat pri hiši uveljavilo domače ime Pri doktorju ali Pri padarju. Po smrti njegove žene sta leta 1886 domačijo podedovali Marija Tomc in Marija Gapp pl. Tannenburg. Slednja je leta 1902 postala lastnica celotne domačije. Leto kasneje se je poročila z domačim hlapcem Martinom Andrejčičem, ki je kmalu po poroki v prostorni hiši odprl gostilno in z njo upravljal do začetka druge svetovne vojne. Po njegovi smrti je domačijo leta 1940 podedovala njegova druga žena Marija. Ta je domačijo še istega leta prodala učiteljici Alojziji Komljanec, poročeni Globevnik. Po drugi svetovni vojni je bila domačija od 1945 do 1950 zaplenjena v korist uprave narodne imovine. Po letu 1950 je bila zopet vrnjena h Globevnikovim.

Po letu 1966 jo je podedoval Ivan Globevnik, po njegovi smrti leta 1981 pa jo podedujejo Marija Globevnik in njena takrat še mladoletna otroka Viljem ter Marjeta. V letu 2005 na domačiji živita Marija Globevnik s sinom Viljemom.

Domačijo Škocjan 2 sestavljata stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje. Prvotno je h kompleksu sodil tudi toplar, ki pa so ga Globevnikovi pred približno desetimi leti odprodali. Največja vrednota domačije je enonadstropna hiša, podolžnega tlorisa s štirikapno streho. Ima dekorativno členjeno štiriosno obcestno fasado. Osrednji del fasade, ki ga na vrhu zaključuje trikotno čelo, je poudarjen s pilastri. V osrednji osi fasade je v pritličju vgrajen kamnit portal z vklesnima inicialkama graditelja P[aul]a W[araun]a. Portal ima dvoje rezbarjenih vratnih kril. Nad njim je balkon z železno ograjo, ki sloni na konzolah.

Stavba ima ohranjeno prvotno tlorisno večprostorno zasnovo. V pritličju so gospodarski, v nadstropnem delu pa bivalni prostori, podstrešje je prazno. Pritličje, prvo nadstropje in podstrešje povezuje imenitno notranje stopnišče v pravokotni tlorisni zasnovi, ki je v pritličju obloženo z masivno leseno stensko oblogo.

Med prostori v hiši izstopajo velika obokana klet v pritličju in prostorne ter svetle bivalne sobe v prvem nadstropju s posameznimi starimi kosi pohištvene opreme in visokimi lončenimi pečmi. Izjemna kvaliteta hiše je tudi ohranjeno staro stavbno pohištvo (okna, zunanja in notranja vrata ter talne obloge).

Severno od hiše stoji, prav tako vzporedno s cesto, vrhhlevno gospodarsko poslopje. V njegovem pritličju je hlev in nad njim večnamenski pod. Pritličje je zgrajeno iz kamna, vrhkletni del pa iz opeke. Fasado gospodarskega poslopja dekorativno členijo večje prezračevalne line z opečno mrežo. Južno od hiše je večji vrt, na katerem stoji manjša lesena lopa (drvarnica).

 

Vodnjak in perišče v Gorenjih Raduljah

V Gorenjih Raduljah je leta 2005 novo podobo dobil vaški vodnjak s periščem iz leta 1952, ki je bil obnovljen s sredstvi Občine Škocjan in Heliosovega ekološkega sklada. Vodnjak je bil 36. obnovljeni vodnjak v okviru projekta Oživljanja slovenskih krajevnih vodnjakov.

Po tehnični zasnovi se uvršča v skupino vodnjakov talnega horizonta, kakršni so bili na dolenjskem podeželju razširjeni zlasti v drugi polovici 20. stoletja in sodi med redke vodnjake, ki so še ohranili svojo prvotno podobo. Prostor ob vodnjaku je bil ograjen z ograjo iz betonskih stebrov in lesenih letev, ob njem pa sta bila urejena tudi perišče in napajalno korito. Vodnjak je bil v preteklosti zbirališče vaščanov, kraj za srečanja in druženje, obnovljen je znova zaživel, saj je vključen v pešpoti, ki vodijo mimo.




Priloge: