OBČINA
ŠKOCJAN

Prosti čas

16 december 2018
--:--:--

GEOS - Geometrijsko središče občine Škocjan

Podatki o GEOS-u

Gauss-Kruegerjeve koordinate:
Y = 5523512.7 m
X = 5085878.3 m


Geografske koordinate:
φ = N 45° 55' 01.1˝
λ = E 15° 18' 11.3˝

 

Geografski podatki občine

Obseg občine: 56.518 km
Površina občine: 60.445 km2
Najvišja točka: Červivec, 494 m
Ob ustanovitvi leta 1994 je imela občina v 39 vaseh 3015 prebivalcev.

Le 1km iz Škocjana proti Bučki na vrhu Logič parkirajte. Preko ceste 60 m v gozdu je lepo urejeno obeležje geometrijskega središča Občine Škocjan. Obeleženo je s kamnitim stebrom, na katerem je vklesan grb Občine Škocjan. Na vrhu stebra je jeklena plošča z označenimi stranmi neba, s centri sosednjih občin in s smerjo Neaplja, kjer je pokopan naš misijonar dr. Ignacij Knoblehar. Steber stoji na kamnitem podstavku, pri katerem gre za »kolaž« vseh vrst kamnin, ki jih je mogoče najti na območju občine. Podstavek je izdelan v obliki občine. Na dveh ploščah pa so napisane vse znamenitosti naše občine. Dragocena zanimivost za vse generacije od blizu in daleč. Na klopeh se boste odpočili, poslušali tišino gozda, morda s kom pokramljali in si nabrali novih moči za jutrišnji dan.

 

Relief

Južni del občine leži ob vijugasti reki Krki in je pretežno ravninski. Mehko dolenjsko gričevje, ki v severnem delu občine obroblja Krško kotlino, ustvarja slikovito pokrajino. Občinsko središče Škocjan leži v ozki dolini ob potoku Radulja in na položnejšem delu Mastnega hriba. Radulja oblikuje v zgornjem toku, to je 8 km zahodno, kanjon s slapovi, sicer pa teče po širokih in ploskih dolinah. To je verjetno zato, ker se tukaj prepletajo različni površinski tipi in s tem tudi tla z različnimi lastnostmi. Kameninska sestava naše občine je zelo pestra; od temnejših in starejših kamenin na severu - trias, jura, kreda, vse do svetlejših in mlajših na jugu - miocen. V miocenu je bilo tu Panonsko morje, zato še danes lahko najdemo na večini okoliških terenov obilico fosilnih školjk. Kamenine potekajo v smeri V-Z, kar je prikazano v tlaku okoli GEOS-a.

 

Klima

Imamo zmerno vlažno klimo prehodnega ozemlja do subpanonske klime.

 

Rastlinstvo

Potencialna naravna vegetacija za ta prostor so zmerno kisloljubni gozdovi bukve in belkaste bekice. Tu je v primerjavi z ostalo Slovenijo najmanj iglavcev, le 19 %, 81 % pa je listavcev.
Pri nas uspeva vinska trta, rodovitna polja pa so zasajena s krompirjem in posejana z žiti, največ koruzo, ki je kvalitetna hrana za živino.

 

Gostota poselitve in dejavnost prebivalstva

Gostota prebivalstva je majhna, leta 2004 znaša 20 prebivalcev/km2. Prebivalstvo se večinoma preživlja s kmetijstvom, predvsem živinorejo, dodatni kos kruha pa nudita obrt in industrija.

 

Knobleharjeva pot

Škocjančan dr. Ignacij Knoblehar, eno najbolj znanih misijonskih osebnosti 19. stoletja, pionir krščanske civilizacije na afriški celini in apostol črnih, je svoje ime zapisal v zgodovino misijonov in znanosti. Bil je prvi Evropejec, ki je z raziskovanji Belega Nila v Afriki prišel skoraj do ekvatorja. Vse življenje se je nesebično razdajal za dobro črnskega naroda. Njegovo ime so s spoštovanjem izgovarjali tako v Evropi kot tudi v Afriki in Ameriki, sudanski črnci pa so ga zaradi izredne modrosti klicali Abuna Soliman. Knoblehar je pokopan v samostanu bosih avguštincev v Neaplju. Učimo se iz zgodovine in veliki vzorniki nas navdihujejo. Eden izmed takšnih je tudi naš rojak dr. Ignacij Knoblehar. V poklon njegovemu spominu in v znamenje velikega spoštovanja Občina Škocjan praznuje svoj občinski praznik na dan njegovega rojstva.

Knobleharjeva pot povezuje točke v okolici Škocjana, ki so kakor koli povezane z Ignacijem Knobleharjem. Bogato naravno okolje in izjemno zgodovinsko ozadje teh krajev je zanimivo tako za ljubitelje umetnostne zgodovine kot tudi za tiste, ki cenijo neokrnjeno naravo, ali pa se želijo zgolj oddaljiti od napornega vsakdana.

Pot vodi iz Škocjana preko Hrastulj do geometrijskega središče Občine Škocjan, od tam pa čez Reso in Zaboršt na Bučko. Z Bučke se pot nadaljuje na Stopno in preko Zloganja, zaključi pa se v Škocjanu.

 

Opis poti

Pot se začenja v Škocjanu pred občinsko stavbo. V Škocjanu si lahko v gostilni Marinčič ogledamo razstavo o Knobleharju in postojimo pred njegovo rojstno hišo, na kateri je spominsko obeležje. V župnijski cerkvi nasproti Knobleharjeve rojstne hiše je pod pevskim korom spominska plošča s Knobleharjevim portretom. Poleg portreta je z njegovega groba v Neaplju prineseno prgišče zemlje, ki krije našega velikega rojaka. Cerkev sv. Kancijana in tovarišev mučencev iz 17. stoletja zavzema dominantni lego na vzpetini sredi Škocjana. Prostorna cerkev skriva mnogo zanimivih slikarskih mojstrovin. Oltarna slika je delo Mateja Stroja, poslikave v prezbiteriju je naslikal Matej Sternen, cerkev pa bogati tudi slika dolenjskega poznobaročnega slikarja Antona Postla. Po ogledu cerkve se spustimo proti cesti, ki pelje proti Bučki. Preko znamenitega dvoločnega kamnitega mostu prečkamo Raduljo in se napotimo proti Hrastuljam. Kamniti dvoločni most zaradi svojih dimenzij, oblike in izdelave sodi med redke še ohranjene tovrstne mostove na Dolenjskem. Kot posebnost kraja je obeležen v občinskem grbu. Hrastulje ležijo na dvignjeni terasi nad dolino Radulje, nasproti Škocjana. V spodnjem delu vasi, ki se širi vse do Dolskega potoka, sta do nedavnega delovala Ferkoljev mlin in žaga. Nad vasjo se odpira lep pogled na Škocjan, grad Vrh in dolino Radulje. Po kolovozni poti pridemo do regionalne ceste, ki pelje proti Bučki. Le 60 metrov od ceste se nahaja geometrijsko središče občine Škocjan. Obeleženo je s kamnitim stebrom z vklesanim občinskim grbom. Na stebru je jeklena plošča s stranmi neba, središči sosednjih občin in smerjo Neaplja, kjer je pokopan Ignacij Knoblehar. Posebnost obeležja je kamnita ploščad z občinskim obrisom, ki hkrati predstavlja kolaž kamnin naše občine. Na pojasnjevalnih tablah so predstavljene vse zanimivosti občine.

Pot se nato nadaljuje proti Resi. Resa je zaselek, ki sodi k naselju Stara Bučka. Svet pod vasjo se preko Rese počasi spušča v valovit gozdnati Mesojedec. Lahkotno nadaljujemo proti kmetiji Salmič. Možnost postanka. Pri kmetiji zavijemo z asfaltne ceste levo v gozd. Mimo manjšega izvira, ki s svojo vodo hrani potok Martink; zavijemo navkreber po gozdni poti. Hodimo po območju, po katerem je med drugo svetovno vojno potekala meja med takratno Nemčijo in Italijo. Polagoma preidemo v gozdno zaledje Zaboršta, kjer so Na periščih odkrili ostanke rimske naselbine. Tople vrelce v tej okolici so namreč poznali in izkoriščali že Rimljani. Na manjšo gozdno jaso prispemo tik pod naseljem Zaboršt. Ob poljski poti lahko opazimo še en element kulturne krajine, ki počasi izginja, to je lesena ograja ob poti. Še nekaj korakov skozi gozd in že prispemo na asfaltno cesto v Zaborštu. Jedro vasi se nahaja vzhodno od tod, pred nami pa se odpira pogled na Bučko. Modrino neba lovita zvonika dveh cerkva, župnijske cerkve sv. Matije in manjše cerkvice sv. Martina. Na levi, nad dolino na slemenski uravnavi, leži Jerman Vrh, v ozadju se dviga Stopno s cerkvijo Rožnovenske Matere božje. Pogled na desno odkriva posavske griče, za nami pa se svet polagoma spušča v širno Krško ravnino, ki jo zapirajo Gorjanci. Cerkev sv. Martina na Bučki dosežemo po rahlem vzponu. V zasnovi še srednjeveška cerkev je v stoletjih doživela številne dozidave in prezidave, današnjo podobo cerkve pa poudarja predvsem zvonik, ki iz kvadratne osnove prehaja v osmerokotni stolp. V cerkvi je ohranjen zlati oltar iz 18. stoletja. Le nekaj metrov naprej, na najvišjem delu Bučke, stoji župnijska cerkev sv. Martina, ki z bogato cerkveno baročno opremo in zlatimi oltarji velja za eno najlepših na Dolenjskem. Notranjost cerkve krasi križev pot iz žgane gline, narejen v Parizu, vzdolž cerkvenega prostora pa lahko opazujemo umetelno izrezljane klopi. Izpred cerkvenega dvorišča, kjer so med drugo svetovno vojno potekale glavne aktivnosti ob prvem napadu na nemško postojanko na Bučki, se spustimo proti šoli. Na burno dogajanje med vojno ob poti opozarjajo spomeniki NOB. Šolsko poslopje je bilo zgrajeno leta 1896 in je do druge svetovne vojne ter še nekaj let po njej prekipevalo od otroškega vrveža. Danes je šola znova zaživela, v njej poteka kombiniran pouk, prostor v njej pa ima tudi vrtec. Staro, a prijazno in polno domačnosti si radi ogledajo številni obiskovalci.

Pozorno oko bo na poti skozi Bučko zagotovo opazilo stare bučenske hiše, kozolce in umetelno izdelane portale. Pri gasilskem domu si pohodniki lahko postrežejo z informacijami o Bučki kar z informativne table, ki ponuja pregleden zemljevid celotnega območja, vrisane pešpoti in kratek opis znamenitosti. Nekaj metrov naprej ob regionalni cesti je mejni kamen, ki obeležuje potek nekdanje okupacijske meje. Z lokalne ceste, ki vodi proti Močvirju, zavijemo levo in nadaljujemo proti Stopnemu. Če čas dopušča, si lahko le nekaj korakov stran od naše poti, na Slemenu, pobliže ogledamo temelje nemške opazovalnice. Spominska ploščica na enega od temeljev je bila položena julija 2005 ob praznovanju 60-letnice vrnitve iz izgnanstva. S Slemena, preko katerega poteka tudi planinska pot občine Sevnica, se odpira krasen panoramski pogled na Bučko in širšo okolico vse tja do Gorjancev. K romarski cerkvi Rožnovenske Matere božje, ki jo je bilo moč opazovati že lep kos poti, prispemo po položni kolovozni poti. Cerkev gotskega porekla je po kulturnozgodovinski plati prvovrstni spomenik, ki z dominantno lego na vzpetini plemeniti podobo krajine, ob jasnem vremenu pa nagrajuje z bogatim razgledom v vse smeri. Notranje poslikave so delo Janeza Ljubljanskega, križev pot je ustvaril slikar Anton Postl, občudovanje pa zbujajo trije zlati oltarji in druga baročna oprema. Zunanji oltar omogoča opravljanje bogoslužja tudi na prostem. Cerkev je kulisa za praznovanje vsakoletnega dneva državnosti, na Antonov godovni dan pa se pred njo odvija licitacija krač.

Med vinogradi in zidanicami ter travniki počasi zapuščamo Stopno in se po zložnem pobočju skozi gozd spustimo v dolino. Pri Borsetu se lahko odžejamo s svežo izvirsko vodo, pot pa nadaljujemo po dolini Dolskega potoka proti Škocjanu. Struga potoka, ki se vije v ozki dolini med gozdnim robom in cesto, ustvarja slikovito dolino, katere podobo dopolnjujejo posamezne kmetije ter domačnost zelenih travnikov in zoranih polj. Pri Tramtetovih je danes urejena ribogojnica, v preteklosti pa je bil na tem mestu mlin. To je bil le eden izmed številnih mlinov, ki jih je nekoč poganjala voda Dolskega potoka. Domačija sodi k naselju Zloganje, katerega jedro je odmaknjeno višje, na teraso Dolskega potoka. Na južnih obronkih vasi, ki se v pisnih virih prvič omenja 1285 kot »Villa Logan«, je v antiki stala podeželska vila, imenovana villa rustica. Arheologi so tod našli tudi ostanke rimskih grobov in grobnic, kovancev ter hišasto žaro z zaključkom v obliki petelina. Pri domačiji Košakovih zavijemo na staro stezo, prečkamo potok ter mimo kapelice nadaljujemo do ceste. Do našega izhodišča je le še nekaj korakov.

Pot je v celoti dolga ca. 12 km, zelo razgibana in primerna za vsakogar.

 

Metelkova pot

V Škocjanu se je leta 1789 rodil jezikoslovec Fran Metelko. Profesor slovenskega jezika na ljubljanskem liceju in tolmač nemških razglasov je bil poznan predvsem po slovenski slovnici, ki je dodal svoj črkopis, imenovan metelčica. Metelko je govoril 16 jezikov, napisal več šolskih knjig in molitvenikov. Več kot 40 let je vsako nedeljo učil otroke in jim tako vzbujal ljubezen do slovenskega jezika in književnosti.

V spomin na tega velikega moža se ob kulturnem prazniku po Metelkovi poti odpravijo pohodniki izpred Metelkovega doma oziroma Metelkovine v Škocjanu preko Dolenjih in Gorenjih Dol ter Telčic proti Telčam. Metelko si je zelo prizadeval, da bi škocjanski kaplan oskrboval tudi podružnico na Telčah. V ta namen in pa zato, da bi zagotovil osnovne pogoje za začetek šolstva v Škocjanu, je kupil stavbo Metelkovine. Pot je dolga ca. 10 kilometrov v eno smer in vodi pretežno po asfaltu. Pohodniki se po isti poti vrnejo v Škocjan.

 

Opis poti

Pot se začenja pri Metelkovini v Škocjanu. Stavbo je Fran Metelko kupil zato, da bi v njej zagotovil osnovne pogoje za začetek šolstva v Škocjanu in da bi omogočil bivanje kaplanu, ki je oskrboval tudi škocjansko podružnico na Telčah. Izpred Metelkovine pot vodi mimo cerkve sv. Kancijana in rojstne hiše dr. Ignacija Knobleharja. Misijonar in raziskovalec belega Nila v Afriki je bil prvi Evropejec, ki je v svojih raziskovanjih prišel skoraj do ekvatorja, vse življenje pa se je nesebično razdajal za dobro črnskega naroda. Abuna Soliman, kot so ga klicali, je bil najbolj spoštovan mož v tistem času. Knoblehar je pokopan v Neaplju. V domači cerkvi je spominska plošča Knobleharju. Renesančna cerkev sv. Kancijana iz 17. stoletja se ponaša z bogato baročno opremo, sliko sv. Kancijana v glavnem oltarju je leta 1854 naslikal slikar Stroj. Cerkev na vzpetinasti terasi nad Raduljo poudarja značilno veduto Škocjana. Pri cerkvi pot zavije levo navzdol proti mostu. Kamniti dvoločni most z razpelom na sredini je posebnost, ki je obeležena tudi v občinskem grbu. V stavbi pred mostom je v začetku 20. stoletja delovala znana gostilna in mesarija Pavla Zupeta. Iz Škocjana se pot nadaljuje v smeri proti Dolenjim Dolam skozi dolino Dolskega potoka. V dolini Dolskega potoka lahko opazujemo igrivost potoka in značilne podobe, ki jih ustvarja. V Zloganju sta ob potoku nekoč delovala dva mlina, Kicov in Tramtetov mlin. Mimo njiju nas vodi pot, vendar pa je od nekdanjih mlinov danes ostalo le še malo vidnih ostankov. Pri Tramtetovih je danes ribogojnica. Dolina se nekoliko razširi pri Mačkovcu, od koder že imamo razgled na Gorenje Dole ter na Stopno. Na domačiji Hočevarjevih v Mačkovcu so nekoč tudi ropotala mlinska kolesa, delovala pa je tudi žaga. Nadaljujemo mimo kapelice Matere božje in že prispemo v Dolenje Dole. Sredi vasi, na križišču pri starem gasilskem domu, zavijemo levo in se spustimo v dolino. Na obrobju vasi se z dolino stika razgiban svet Krškega gričevja. Po razmeroma strmem klancu, ki ga domačini imenujejo Tlake, se vzpnemo do cerkve sv. Križa v Gorenjih Dolah. Cerkev s tremi oltarji in lepimi baročnimi freskami stoji na vzpetini na začetku vasi, po pobočju okrog nje pa so razporejene kapelice križevega pota, ki predstavljajo redkost v slovenskem prostoru. Gorenje Dole so slikovita vasica na ozkem pomolu nad Jasenkom in neimenovanim desnim pritokom Dolskega potoka. Vas se ponaša z lepo ohranjeno staro kmečko arhitekturo, pod vasjo, v dolini Jasenka pa stojijo trije mlini. Od teh je najlepše obnovljen in vreden ogleda nekdanji Kovačičev oziroma Cvetov mlin, medtem ko sta višje ležeča Tršinarjev in Štrkov prepuščena propadanju. Iz vasi pot nadaljujemo proti Telčicam. V ovinku pri napajalnem koritu zapustimo občino Škocjan, pozdravljata pa nas občina Sevnica in kmalu zatem še KS Tržišče. Po nekaj metrih vzpona se odpre čudovit pogled na dolino, Gorenje Dole, dolino Dolskega potoka, Stopno, Šmarjeto, Otavnik, Gorjance in Šentjernejsko polje. Ob cesti na desni se nahaja vinorodna Pijana gora, ki jo je v svojem potopisu Od Mokronoga do Pijane gore opisoval tudi pisatelj Prežihov Voranc. Ko se razgledamo z vrha Pijane gore na svet pod seboj, razumemo, zakaj je Prežihov Voranc dejal, da je hodil po najlepših krajih sveta. Ob jasnem vremenu se z vrha vidi celo Snežnik, celotna Krška ravnina pa je pred nami kot na dlani. S Pijane gore se pot nadaljuje skozi Zavod proti Telčam. Tudi s telških njiv imamo lep razgled na sosednje griče in doline. Telče so majhna hribovska vasica na vrhu slemena (506 m) v povirnem delu Jasenka. Jedro naselja je ob vaški poti, k Telčam pa sodijo tudi zaselki Vimert, Telška Gora in Nova Gora. Vas se lahko pohvali z bogato, več kot 750-letno zgodovino, saj se v pisnih virih prvič omenjajo že leta 1252. Preko Telč je v smeri proti Bučki med drugo svetovno vojno potekala nemško-italijanska okupacijska meja. Ostanki nemške opazovalnice ter obeležje meje se nahajata ob cesti, ki pelje proti Tržišču. Metelkova pot se zaključi pri cerkvi sv. Jakoba na Telčah, kjer se pohodniki lahko udeležijo svete maše. Cerkev iz 17. stoletja ima v osrednji niši glavnega oltarja zavetnika sv. Jakoba Starejšega. Posebnost cerkve je baročna poslikava ozadja oltarja. Avtor baldahinske atike z Bogom Očetom na nebeškem tronu je znani dolenjski poznobaročni slikar Anton Postl. Ob zaključku poti je kratek kulturni program.

Pot zahteva 3-4 ure zmerne hoje z vmesnimi postanki.

 

Kolesarska pot

Območje občine Škocjan je s svojim razgibanim površjem idealno za raziskovanje na kolesu. Ravnine, krajši in daljši vzponi, asfaltirane lokalne ceste ter še vedno ohranjene številne kolovozne in gozdne poti zadostijo vsakemu kolesarju, tistim, ki jim tudi večji vzponi ne predstavljajo napora, kot tudi tistim, ki imajo raje bolj lahkotne ture. Če želite kolesariti po razglednih gričevnatih vinorodnih območjih ali pa vijugati vzdolž rečnih bregov, potem dobrodošli na potepanju s kolesom po naši občini.

Ponujena kolesarska pot z daljšo in krajšo različico je le ena izmed številnih možnosti in kreiranja lastnih smeri kolesarjenja.

Več: http://bucka.info/pespoti/kolesarska.html

 

Pot kurirjev in vezistov

Pot kurirjev in vezistov, prej poznana kot Transverzala kurirjev in vezistov NOV Slovenije, je bila ustanovljena junija 1969. Je najdaljša in po oceni mnogih tudi ena najlepših slovenskih transverzalnih poti. Spominja na organizacijo kurirskih, telefonskih in radijskih zvez v narodnoosvobodilnem boju slovenskega naroda od leta 1941 do 1945 ter na kurirje in veziste, ki so v tem boju opravljali pomembne naloge prenosa in posredovanja pisnih, telefonskih in radijskih sporočil. Je živ spomenik vseh, ki so pri opravljanju teh nalog darovali svoja življenja.

Ustanovitelj in upravitelj poti je Odbor za organizacijo Poti kurirjev in vezistov NOV Slovenije s sedežem v Ljubljani. Celotna pot je dolga več kot 1000 km, ima 88 kontrolnih točk, čas obhoda celotne poti pa znaša 332 ur oziroma 48 dni. Pot je bila prenovljena leta 1997, obstaja že več izdaj vodnikov in zemljevidov, dnevnike poti pa je mogoče kupiti na pošti. Pot poteka pretežno po stezah in kolovoznih poteh, manj po asfaltu, označena pa je z modrim kolobarjem in rumeno piko.

Del poti na območju občine Škocjan poteka preko Dolenjih Radulj, Bučke, Jerman Vrha, Stare Bučke, Škocjana in Dolnje Stare vasi in naprej v smeri proti Vinjemu vrhu.

Več: http://bucka.info/pespoti/kurirji.html

 

Pohod na Hubajnico

Pohod na Hubajnico (460 m) so prvič organizirale članice Društva podeželskih žensk Bučka v začetku maja leta 2001, in sicer z namenom, da se članice družijo, hkrati pa se sprostijo od vsakdanjika v prebujajoči se naravi. Ker je pohod v zgodnjih spomladanskih dneh med krajani naletel na zelo dober odziv, so se odločile pohod pripraviti vsako leto. Pot je lahkotna in fizično nezahtevna. Izpred šole na Bučki vodi preko Močvirja in čez Močvirsko dolino na Hubajnico. Mestoma se odpirajo čudoviti panoramski pogledi na Bučko in širšo okolico. Vsak pohodnik prejme skromno darilce. Za lažjo orientacijo je pot vrisana na zemljevid na informativni tabli pri gasilskem domu na Bučki in je tudi v celoti markirana.

Več: http://bucka.info/pespoti/hubajnica.html

 

Pot po sledeh druge svetovne vojne

Dogodki iz časa druge svetovne vojne so Bučko in okoliške vasi še kako zaznamovali. Preko Bučke je potekala takratna meja med Italijo in nemškim Rajhom. Nemci so imeli namen ostati v teh krajih, zato so tu postavili kar nekaj objektov po svojih merilih, katerih ostanki so vidni še danes. Poleg same nemške okupacije je Bučka v zgodovini poznana tudi zaradi prvega organiziranega napada partizanske vojske na močno okupatorjevo vojsko, ki se je zgodil prav na Bučki. Bučko je poleg vsega zaznamoval še izgon krajanov v nemška taborišča.

Pot Po sledeh druge svetovne vojne povezuje nekatere najbolj zgovorne objekte, ki pričajo o takratnih dogodkih. Poleg raznovrstne naravne in kulturne dediščine si tako lahko ogledamo kraje, kjer so potekali boji ob napadih na okupatorsko postojanko na Bučki, stavbe, v katerih so bile nemške postojanke, nemške bunkerje, strelišče, ostanke bazena, različna spominska obeležja, mejni kamen, ostanke nemške opazovalnice ter muzej izgnanstva. V spominski sobi v prostorih Kulturnega doma na Bučki je urejena krajevna zbirka o izgonu krajanov v letih 1941-1945.

Več: http://bucka.info/pespoti/drugasvetovna.html

 

Pot po nekdanji nemško-italijanski okupacijski meji

Zgodba o izgnanstvu in begunstvu ob nekdanji nemško-italijanski okupacijski meji se je začela leta 1941, ko je preko naših krajev potekala meja med obema okupatorjema. Bučka z okoliškimi vasmi je bila edina vas na izselitvenem območju, ki je bila praktično v celoti izgnana. Ob 60-letnici vrnitve iz izgnanstva je Krajevna organizacija Društva izgnancev Bučka skupaj s Turističnim društvom Bučka pripravila pohodno pot po nekdanji meji. Poleg bogate kulturne dediščine in neokrnjene narave se pohodnik na poti seznani tudi z dogodki iz časa NOB, prav tako pa so ob poti vidni tudi nekateri materialni ostanki iz tega časa.

Pot se začenja na Telčah, ki so ob nekdanji razdelitvi spadale na italijansko stran, in se preko Pijane gore nadaljuje proti Gorenjim in Dolenjim Dolam. Od tod se vzpnemo proti Okiču in Slemenu, od koder se že vidi na Bučko. Ob poti, ki poteka ob nekdanji meji, so še vidni ostanki druge svetovne vojne, tako na primer mejni kamen, temelji nemške opazovalnice, kasneje postavljena spominska obeležja ter spominska soba s krajevno zbirko o izgonu na Bučki.

Več: http://bucka.info/pespoti/nemcijaitalija.html

 

Po poteh spomina na prvi napad na Bučko

Jeseni leta 1941 so se Nemci že pripravljali na izseljevanje Slovencev iz mejnega območja desno od Save, kamor je takrat spadala tudi Bučka. V te kraje so imeli namen naseliti kočevske Nemce. Takratno politično vodstvo in Glavni štab sta zasnovala načrt partizanskih akcij, da bi Nemcem preprečili to namero. Napad na okupatorsko postojanko na Bučki se je zgodil v prvih dneh novembra 1941, pomemben pa je bil za celotno NOB na Slovenskem, saj je pomenil prvo organizirano akcijo partizanskih čet proti močni nemški vojski. Akcija je sicer doživela le delni uspeh, je pa popolnoma presenetila Nemce. Bučka je tako postala simbol upora proti okupatorju in nasilnemu izgnanstvu.

Pot v spomin na prvi napad na Bučko vsako leto poteka po drugi trasi, saj le tako vanjo vključujemo obilico različnih zanimivosti iz obdobja nemške okupacije. Pot se vedno začne v Škocjanu pred gostilno Luzar in vodi mimo geometrijskega središča občine Škocjan, zaključi pa se na Bučki s slavnostno akademijo v spomin na prvi napad na Bučko.

Več: http://bucka.info/pespoti/potspomina.html

 

Planinska pot občine Sevnica

Za planinsko pot, ki vodi po območju občine Sevnica, skrbi Planinsko društvo Lisca Sevnica. Ker je del današnje občine Škocjan vse do leta 1995 sodil v okvir občine Sevnica, del te poti poteka tudi preko naših krajev. Če se v Sevnico podamo iz Šentjanža, potem nas pot vodi preko Velikega Cirnika do Gabrijel pri Krmelju, v Tržišče, na razgledni Malkovec, naprej proti Telčam in Pijani gori, kjer pridemo na območje škocjanske občine. S Pijane gore, ki ponuja izredne poglede, ki sežejo vse do Snežnika, se spustimo v dolino proti Dolenjim Dolam. Preko Okiča in Slemena pridemo na Bučko, od tod pa nadaljujemo pot skozi Gorenje Radulje proti vinorodnim Selam. Pot je razgibana in polna tako naravnih kot tudi kulturnih zanimivosti.

Več: http://bucka.info/pespoti/planinska.html

 

Sejemska pot

Sejemsko pot, ki so jo naši predniki vsakodnevno prehodili, ko so razne izdelke domače obrti in kmečke pridelke nosili prodajat v Sevnico in naprej bodisi v Zasavje ali v Zagreb, spremljajo številne naravne in kulturne posebnosti, hkrati pa pot povezuje današnji občini Škocjan in Sevnica. Sejemska pot je bila še pred leti pomembna povezava predvsem za domačine v okolici, ki se tega še zelo dobro spominjajo.

Pot je dolga približno 12 km, daljši vmesni postanek je na Preski. Pot se začenja v Gorenjih Dolah v občini Škocjan. Po dolini Jasenka pripelje do zanimivega slapu, nato pa preko Babjega kolena v Rogačice. Zgodba o zlatem teletu zavija v skrivnost gomilo z izkopanimi skeletnimi in žarnimi grobovi v bližini Preske. S Preske se do Sevnice spustimo skozi Lukovec in Radno. Iz Sevnice, kjer pohodniki dobijo okrepčilo, je organiziran avtobusni prevoz na izhodišče.

Pohod po Sejemski poti v organizaciji Društva Preska je vsako leto 2. januarja.

 

Šolska pot

Šolska pot je krožna pešpot, speljana po stezah in poteh, po katerih so iz devetih vasi v šolo na Bučki hodili naši dedki in babice. Dolga je 8 km in zahteva približno tri ure zmerne hoje brez ogledov. Pot je v celoti označena. Začne in konča se na Bučki, pohodnike pa popelje po okoliških vaseh, stran od glavnih cest, in ponuja ogled številnih tako naravnih kot tudi kulturnih znamenitosti. Tako se je ob poti mogoče ogledati 110 let staro šolo, v kateri poteka kombiniran pouk, cerkvi sv. Matije in sv. Martina, Štritovsko jezero, Vajsov mlin, žuboreče potoke, ob poti pa lahko odkrijemo odmaknjene kotičke, kjer se narava razkriva v tisoč in eni podobi. Pot je primerna za ljudi vseh starosti in vseh stopenj kondicije, za otroke in starejše. Po predhodni najavi sta možna voden ogled znamenitosti ob poti in šolska malica.

Več: http://bucka.info/dediscina/solska.html

 

Vorančeva pot od Mokronoga do Pijane gore

Tretjo soboto v oktobru leta 1939 je na železniško postajo v Mokronog prispel Lovro Kuhar, znan kot Prežihov Voranc. Naslednjih nekaj let je pisatelj preživel na Dolenjskem. Med svojim bivanjem pri nas je spoznaval preproste kmečke ljudi, njihove navade in običaje, spoznal je dolenjsko zemljo in obiskal tudi sosednje kraje. Pot ga je med drugim vodila tudi preko vinorodnih goric in Telč do Pijane gore. Na njegovem potovanju sta ga prevzela narava in ljudje, zato je svoje vtise zapisal v znanem potopisu Od Mokronoga do Pijane gore. Ko je Prežihov Voranc pred več kot pol stoletja z odprtimi očmi in s svojo občutljivo dušo potoval od Mokronoga do Pijane gore, je dejal: »Hodil sem morda po najlepših krajih sveta, ki so po svoji legi, po svojem modrem nebu in po svojih prečudovitih barvah najlepši na Slovenskem.«

Po poteh iz njegovega potopisa je nastala pohodna pot za ljubitelje rekreacije in narave. Vsako tretjo soboto v oktobru se ne glede na vremenske razmere na pot iz Mokronoga proti Pijani gori odpravijo pohodniki, da bi v slikovitem okolju se spočili. Vorančeva pot združuje in povezuje tri občine - Trebnje, Sevnico in Škocjan, vse tri pa obiskovalcem na poti razkrivajo svojo bogato dediščino in obilico različnosti.

 

Opis poti

Pot se začenja v Mokronogu pri gostilni Deu, kjer se pohodniki prijavijo. Kraj, ki se ponaša s tisočletno zgodovino in bogato kulturno dediščino, je že v srednjem veku dobil pravico do sejmov. Vsako tretjo soboto v mesecu se v Mokronogu še vedno zgodi kramarsko-živinski sejem. Prodajalci pridejo s svitom, takoj za njimi kupci in šele, ko v zvoniku odbije poldne, se počasi razidejo. Tako je že od nekdaj. Tudi Voranc je v Mokronog prispel ravno na dan, ko je kraj drhtel v sejemskem vrvežu. Pohodniki se še pred odhodom lahko naužijejo sejemskega utripa, nato pa se prek osrednjega trga podajo v smeri proti Svetemu Vrhu. Po premaganem prvem vzponu se pot vije po razglednem slemenu med Mirno in Laknico, preko vinorodnih goric, med klopotci in vinogradi ter slikovitimi vasicami na vrhu slemen. Sveti Vrh, Pavla vas, Malkovec in Slančji Vrh so le nekatere izmed njih. Vsaka ima svojo dušo, vsaka vabi s svojimi posebnostmi, gostoljubni domačini pa poskrbijo, da mimo njihovih zidanic ne odidemo ne lačni ne žejni. Z Malkovca se odpira čudovit pogled vse tja do Alp, na drugi strani uzremo Gorjance, Krška kotlina leži pred očmi kot na dlani. Iz Slančjega Vrha se pot nadaljuje mimo Otavnika in Jeperjeka, od koder pa pred seboj že vidimo razgibana pobočja Telške gore in Telče. Na Telčah dosežemo najvišjo točko na naši poti. Slikovita vasica z jedrom ob vaški cesti ima zanimivo zgodovino, ki sega že več kot sedem stoletij nazaj v preteklost. Kraj se namreč prvič omenja že leta 1252. Preko telških njiv, kjer znova lahko uživamo v bogatih razgledih, se pot počasi prevesi k zadnji točki na poti, to je Pijani gori. Vinogradniški zaselek, posejan z zidanicami sodi k naselju Gorenje Dole v občini Škocjan. Z obronkov goric se odpira pogled na škocjansko dolino, Šentjernejsko polje, Šmarješke gorice, Gorjance, ob jasnem vremenu pa seže vse do Snežnika.
Na zaključku poti, na Pijani gori, je za pohodnike pri zidanici Jožeta Luzarja organizirana pogostitev in kratek kulturni program.

Celotna pot, ki je dolga 14 km, poteka pretežno po asfaltni lokalni cesti. Na štartu v Mokronogu se plača štartnina, ki zajema prevoz z avtobusom s Pijane gore nazaj v Mokronog in malico.

Informacije: Frane Videčnik, telefon: 07/ 34 99 034