OBČINA
ŠKOCJAN

Naši rojaki

27 maj 2017
--:--:--

dr. Ignacij Knoblehar (1819-1858)

V letu 2008 (13.4.) bo minilo 150 let, odkar je v Neaplju umrl slovenski misijonar, doma iz Škocjana na Dolenjskem, Ignacij Knoblehar (1819-1858) apostolskega vikarja misijona v Sudanu in prvega pionirja evropske civilizacije ob Belem Nilu. Njegovo ime so v letih 1848-1858 s spoštovanjem izgovarjali v Egiptu in Sudanu, v Evropi in tudi v Ameriki. Arabci in sudanski črnici so mu zaradi izredne modrosti rekli Abuna Soliman, kar pomeni »naš oče Salomon«. Dunajsko zemljepisno društvo ga je l. 1857 zaradi njegovih zaslug za zemljepisno in naravoslovno znanost imenovalo za častnega člana.
Kratek življenjepis:

Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Obiskoval je osnovno šolo in gimnazijo v Kostanjevici, Celju in Novem mestu. Za pot v misijone se je odločil, ko je prebiral Baragova misijonska pisma in leta 1837 v Novem mestu poslušal njegovo pridigo. Po dveh letih študija na ljubljanskem liceju se je leta 1839 vpisal na ljubljansko bogoslovje, leta 1841 pa je odpotoval v Rim. Med letoma 1843 in 1845 je bil gojenec Propagande, hodil pa je tudi k predavanjem iz naravoslovja, zvezdoslovja in medicine, z namenom, da bi pridobljeno znanje lahko uporabil pri misijonskem delu. Dne 9. marca 1845 je prejel duhovniško posvečenje in bil po nekaterih preizkušnjah glede misijonskega delovanja določen za sodelavca novega srednjeafriškega apostolskega vikariata. Knoblehar je zapustil Rim 3. julija 1846. Cilji njegovega misijonskega delovanja v Sudanu so bili: spreobrnjenje domačinov, pastoralna skrb zanje in prizadevanje za odpravo suženjstva. Leta 1847 je prispel v Afriko in naslednje leto v središče misijona - Kartum, kjer je nastala prva misijonska postaja. Leta 1848 je Knoblehar postal apostolski vikar. Leto pozneje je plul po Belem Nilu, dosegel najvišjo točko ekvatorja in popisal takratne razmere. Leta 1850 je odpotoval v Slovenijo (obiskal je tudi Škocjan. 2. 9 je bil ob tej priliki na Stopnem romarski shod, ki se ga je udeležilo približno 4000 ljudi. Knoblehar je obiskal tudi Avstrijo in Italijo. Pokroviteljstvo misijona je prevzela Avstrija ter ustanovila Marijino društvo za pospeševanje katoliškega misijona v Afriki in odprla konzulat v Kartumu. Ustanovil je še dve drugi misijonski postaji: Gondokoro in Beli Križ. Leta 1857 je zopet odpotoval v Evropo, vendar se je zaradi oslabelosti ustavil v Neaplju, kjer je 13. aprila 1858 pri bosonogih avguštincih v cerkvi »Maria, mati resnice«, umrl.

Znani geograf in duhovnik Valter Bohinec pravi o njem tako: »Le maloštevilni so sinovi slovenskega naroda, ki so že v dobi svojega življenja s svojimi odličnimi dejanji dosegli svetovno slavo.«

 

Franc Serafin Metelko (1789-1860)

ŽIVLJENJE

Franc Serafin Metelko se je rodil 14. julija 1798 v mlinu graščine Vrh pri Škocjanu na Dolenjskem.

Bil je slovničar, pisec in prevajalec šolskih ter nabožnih spisov in knjig. Šolal se je pri frančiškanih v Novem mestu, filozofijo in bogoslovje je končal v Ljubljani in bil leta 1814 posvečen v duhovnika. Od 1815 do smrti je bil stolni katehet v Ljubljani; leta 1817 je bil imenovan za profesorja na novoustanovljeni stolici za slovenski jezik na ljubljanskem liceju, po šolski reformi leta 1848 pa je bil do leta 1857 profesor slovenščine na gimnaziji. Poleg slovenščine je znal še italijanščino, nemščino, latinščino, grščino, hebrejščino, francoščino in vseh deset slovenskih narečij.

Metelko je bil tihe in mirne narave. To vidimo že iz abecedne vojne, v katero sam aktivno ni niti posegel. Bil pa je vsekakor zelo trmast, ker je še leta 1843, ko je gajica že popolnoma prodrla, objavil Anhang der Vorrede des Lehrgebaudes drugi in tretji Brižinski spomenik v metelčici in ga je še Bleiweis leta 1848 v Novicah prosil, naj opusti svoj črkopis in naj se oprime novega. A Metelko je rajši pisal v stari bohoričici.

Svoje veliko premoženje (70.000 goldinarjev), ki ga je največ pridobil s srečkami, je skoraj vse zapustil v dobrodelne namene.

Vsako leto na pustni ponedeljek je Franc Metelko imel govor na ljubljanski stolnici. Vsi ti govori so bili izvirno sestavljeni in vsak govor obdeluje drugo snov. Za zgodovino slovenskega cerkvenega govorništva so ti govori zelo pomembni.

 

DELO

Metelkove najpomembnejše delo je slovenska slovnica Lehergebäude der Slowenischensprache im königreiche illyrien und in den Benachbarten provinzen (1825). Svojo abecedo in sploh slovnico je Metelko naslonil na domače dolenjsko narečje. Sprejel je vanjo deloma po cirilici nova znamenja ne samo za soglasnike, temveč tudi za samoglasnike. V metelčici ni izšlo mnogo knjig, vendar je z raznimi učbeniki uvedel svojo abecedo tudi v šole; Abecednik za slovenske šole (Ljubljana 1828), Abecednik nemško-slovenski za šole (Ljubljana 1830), Slowenische Sprachlehre (Laib. 1830), Številstvo za slovenske šole (Ljubljana 1830).

 

Janez Zalokar (1792-1872)

Janez Zalokar se je rodil 26. junija 1792 v vasi Vinica (v starih pismih Weinberg). Šolal se je v Novem mestu, Ljubljani in na Dunaju. Po prejemu mašniškega posvečenja je služboval v Metliki, Tržiču in kar 18 let v Škocjanu.

Janez Zalokar je tako kot številni duhovniki njegove dobe razumel svoj poklic kot poslanstvo, ki mu nalaga velike obveznosti do slovenskih rojakov. Začel je kot verski pisatelj, nato pa se je ukvarjal z jezikoslovjem. Osebno je poznal Valentina Vodnika, Matevža Ravnikarja in vse druge najpomembnejše Slovence svoje dobe. Prijateljeval je s klevevškim graščakom Jambatom, ljudskim zdravnikom Veraunom, ki je prišel v Škocjan s Koroške in Franom Metelkom.

Zalokar je svoje farane pozival, naj se poboljšajo, naj bodo kulturnejši, naj zahtevajo svoje pravice, naj se izobražujejo, naj držijo skupaj. Učil jih je, kako ravnati z bolnimi. Pa tudi kmetovanja; pa naj bo gojenja krompirja ali drugih poljščin, sadjereje, vinogradništva, živinoreje, gozdarstva. Napisal je knjigo Umno kmetovanje in gospodarstvo, ki je izšla leta 1854. Napisana je visoko strokovno in v lepem jeziku. Čeprav je bil Zalokar silno izobražen, je vedno stal na strani kmetov, jim svetoval, jih spodbujal k razmišljanju in donosnemu gospodarjenju. Bil je odličen poliglot, obvladal je latinščino, nemščino, francoščino, italijanščino, pisal je celo v metelčici. Njegovo slovarsko delo (zbranih 14 000 gesel) je vtkano v še danes enega najboljših slovarjev, tj. Wolf-Cigaletov slovar.

V rojstni hiši na t.i. Klemenovi domačiji v Vinici je na ogled spominska soba, kjer si lahko ogledate zanimivosti iz življenja Janeza Zalokarja.

 

Jožef Jerman (1826-1848?)

Rojen je bil 8. marca 1826 v Šentpetru (Otočec), a je že tri dni po rojstvu prišel s starši v škocjansko faro, v Grmovlje.

Končal je novomeško gimnazijo in odšel na Dunaj študirat pravo. Bil je deželni štajerski poslanec in eden glavnih pobudnikov za Zedinjeno Slovenijo.

Po domačih krajih (v Škocjanu, Šmarjeti, Beli Cerkvi, Šentjerneju ...) je zbral največ podpisov v peticijah za Zedinjeno Slovenijo, najstarejša je prav škocjanska z 22. maja 1848. Sodeloval je z dr. Franom Miklošičem, rektorjem na Dunaju, in drugimi pristaši zahteval:
»... da se vse slovenske dežele iz Štajerske, Kranjske in Tržaške guvernije v eno kraljestvo združijo, imenovano Slovenija, s svojim deželnim zborom, da se materin jezik v šole in kanclije uvede in da se Slovenija v veliko nemško zvezo ne zedini.«

To je v tistem času pomenilo lastno državo. Dokumenti so bili 150 let shranjeni v dvornem arhivu na Dunaju z oznako Slavonija, zato dolgo časa ni bila odkrita njihova prava vsebina.

 

Ivan Komljanec (1848-1929)

Ivan Komljanec, profesor nemškega jezika, pesnik in zlatomašnik, se je rodil 22. avgusta 1848 na Bučki. Služboval je v Kočevju, in sicer kot duhovnik ter profesor na kočevski gimnaziji. Poleg svojega rednega dela je bil v domačem kraju dejaven kot lovec. Takratna pravila lova so velevala, da se višek ulova pošilja na Dunaj. Komljanec je svojo nalogo v domačem lovskem društvu vestno opravljal. Tudi sicer si je zelo prizadeval za napredek domačega kraja. Tako je zaslužen tudi za to, da se je na Bučki odprla pošta. Ker je bil obstoj pošte odvisen od prometa, je skupaj s profesorjem Ratajcem iz Gorenjih Radulj redno pošiljal denar za bučensko pošto in s tem pripomogel k njenemu obstoju.

V starosti mu je začel počasi pešati vid. Služboval je vse, dokler ni povsem oslepel. Takrat se je vrnil v svoj rojstni kraj, kjer je zanj skrbela njegova nečakinja Tončka Komljanec. Negovala ga je ter mu vsak dan prebirala Slovenca, na katerega je bil naročen. V tem obdobju je začel sestavljati pesmi, ki opevajo njegov prelepi rojstni kraj, Bučko. Ker je bil slep, jih je po nareku zapisovala njegova nečakinja Tončka. Vse njegove pesmi so nastale zadnjih pet let pred smrtjo, v letih 1924-1929. Umrl je 16. oktobra 1929, pokopan je na bučenskem pokopališču.

 

Peter Bohinjec (1864-1919)

Peter Bohinjec se je rodil 21. 2. 1864 na Visokem pri Kranju. Gimnazijo je dokončal v Ljubljani leta 1884 in bil 1888 posvečen v mašnika. Služboval je v Srednji vasi pri Bohinju, v Dobropolju, Trnju in Horjulu. 11. 11. 1901 je bil umeščen za župnika na faro Škocjan.

Gradil in popravljal je cerkvene in zadružne stavbe, gojil in pospeševal vse kmetijske panoge, snoval in vodil zadruge in društva, se ukvarjal s književno in domačo zgodovino, spisal mnogo drobnih in več daljših povesti. Umrl je leta 1919.

Sam pravi, da si je v svojem širokem delu nakopal mnogo nasprotovanj, si nabral dosti bridkih izkušenj, vselej pa se je držal gesla: »Prijatelju ljubezen, nasprotniku pogum, obema pa pravico.«

 

Pater Veselko Kovač (1872-1928)

Janez Kovač, ki je dobil redovno ime Laetus - Veselko, je v naši občini preživel del svojih mladih let. Na Bučki, kjer je bil njegov stric učitelj, je obiskoval ljudsko šolo. Družina se je s Studenca preselila v Gorenje Radulje. V gimnazijo je hodil v Novo mesto, tam je začutil željo, da bi vstopil v frančiškanski samostan. Šolanje je nadaljeval na Tirolskem v Botzenu, teologijo pa je študiral v Salzburgu, kjer je bil posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel na Bučki. Predstojniki so opazili Veselkove pedagoške sposobnosti in so želeli, da bi postal profesor na frančiškanski gimnaziji, vendar je Veselka bolj veselilo misijonsko delo. L. 1902 je misijonar v severnem Šantungu na Kitajskem Zeno Moltner, ki je bil na obisku v domovino, s seboj na Kitajsko vzel patra Veselka.

Predstojnik na Kitajskem, apostolski vikar Nizozemec p. Efrem Giesen je patra Kovača kmalu primoral, da je sprejel vodstvo semenišča v Tsinanfuju. Učiteljev nečak je dve leti učil vse predmete sam, le za kitajski jezik in slovstvo je imel za pomoč domačega učitelja. Moral je tudi mnogo zidati.

V domovino se je p. Kovač vrnil na obisk l. 1913. Izbruhnila je prva svetovna vojna, zato se ni mogel vrniti na Kitajsko. Tedaj je živel na Tirolskem, nekajkrat pa je prišel tudi v Slovenijo. Šele l. 1921 se je preko Amerike mogel vrniti na Kitajsko, tokrat na jug v Jungčau v pokrajini Hunan. V mestu Vučang se je po dvajsetih letih srečal s tamkajšnjim ravnateljem semenišča Engelbertom Avbljem. L. 1926 je bil p. Veselko imenovan za apostolskega proprefekta. Kmalu je zbolel in umrl prefekt, za njim pa še p. Kovač. Ponoči 28. 2. 1928 je umrl.

Patra Veselka frančiškanska poročila opisujejo kot ljubeznivega moža izredno blagega srca. Imel je neomajno zaupanje v božjo previdnost. V poročilu o smrti svojega predstojnika prefekta Sebastiana je sam zapisal: »Dasi je to hud udarec za naš misijon, je vendar naša tolažba v globokem slovenskem pregovoru, ki pravi: »BOG ŽE VE, KAJ DELA!« Naj se zgodi njegova volja! V istem pismu p. Benignu Snoju v Ameriko piše tudi: »Polnih sedem let je že minilo, odkar sva se v New Yorku zadnjič videla. V teh sedmih letih je bilo obilno oblačnih dni, a tudi sončnih ni manjkalo. Oblačni dnevi so za nas potrebni, ker odkod naj sicer pridejo zasluge. Delamo za nebesa in zato nas oblačni dnevi ne vznemirjajo. Bogu bodi hvala in čast zanje. Prosimo Boga, da ostanemo v takih dnevih njemu vdani.«

 

dr. Anton Ratajec (1873-1939)

Anton Ratajec se je rodil 29. decembra 1873 v Gorenjih Raduljah. Po odlični maturi na novomeški gimnaziji je kot prostovoljec za eno leto odšel v vojsko. Opravil je častniški izpit, nato pa pričel študirati bogoslovje.

Teologijo je študiral v Ljubljani, nato pa nadaljeval s študijem matematike in fizike na dunajski filozofski fakulteti. Po končanem študiju na Dunaju se je vrnil v Ljubljano in dve leti opravljal dela in naloge prefekta v ljubljanskem Alojzijevišču. Poskusno leto poučevanja (1907) je nastopil na državni gimnaziji v III. okraju na Dunaju. Že naslednje leto je postal profesor na škofijski klasični gimnaziji in pridobil doktorski naziv. V letih od 1933 do 1936 je vzorno vodil škofijsko gimnazijo. Ker mu zdravje ni več dopuščalo opravljati tega odgovornega dela, se je upokojil. Umrl je 3. januarja 1939 v Šentvidu.

 

Janko Komljanec (1892-1942)

Janko Komljanec se je rodil 24.6.1892 v župniji Bučka. Po gimnaziji se je najprej vpisal na medicino, nato pa je vstopil v bogoslovje in bil posvečen za duhovnika. Najprej je bil kaplan pri sv. Križu v Podbočju, nato je sprejel službo prefekta v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, za tem pa je prevzel župnijo Prečna.

Trudil se je za duhovno, gospodarsko in kulturno podobo tega kraja. Ljudi je vzgajal v krščanski in narodni zavesti. Opozarjal je ljudi tako pred fašizmom, nacizmom in tudi pred komunizmom. »Kar se s silo rodi, bo prej kot slej obsojeno na propad,« je pogosto govoril.

15. 6. 1942 so partizani obkolili župnišče v Prečni ter aretirali župnika. Med zasliševanjem so ga pretepali, on pa je odločno odgovarjal in spodbujal sotrpine: »Kratko bo trpljenje, večno pa veselje.« Tako je tudi umrl.

Janko Komljanec je eden izmed slovenskih mučencev, za katere je vložen postopek za beatifikacijo in svetništvo.

 

Mirko Žerjav (1919-1999)

Rojen v Novi vasi na Blokah, 8. julija 1919. Ker je bil njegov oče žandarski narednik, se je družina večkrat selila. Po njegovi birmi se je družina preselila na področje sedanje župnije Ljubljana-Rakovnik. Gimnazijsko šolanje je nadaljeval na Radni, maturo je opravil junija 1942 v Ljubljani. Do konca svetovne vojne je študiral teologijo, hkrati je bil vzgojitelj v deškem vzgojnem zavodu na Selu ter v mladinskem domu na Kodeljevem. Že v najzgodnejši dobi življenja je pokazal dar govorništva, začel si je pridobivati sposobnosti rokohitreca in vrsto drugih spretnosti, ki so mu prinašale velike vzgojne uspehe. Prepričan je bil, da je bil maja 1945 rešen po posebnem Božjem posegu, saj je bilo takrat ubitih kar 25 njegovih šolskih tovarišev. 4. julija 1948 mu je ljubljanski pomožni škof mons. Anton Vovk podelil duhovniško posvečenje. Med njim in škofom Vovkom se je takrat vzpostavilo pristno prijateljstvo, ki ju je povezovalo dolga leta.

Duhovniško delovanje je začel v začasnem študentatu Lisično pri Škofljici, spomladi 1949 pa je odšel za kaplana in nato župnika v Tržišče na Dolenjskem. Leta 1956 je odšel v Škocjan pri Novem mestu, kjer je prevzel tudi skrb za župnijo Bučka. Postal je pravi ljudski župnik in model dušnega pastirja. Čeprav ni manjkalo značilnih težav, ki so spremljale Cerkev na Slovenskem po drugi svetovni vojni, je v župnijo uspešno vpeljal mladinski verouk, organiziral je ljudski misijon in posebno skrb namenjal vzgoji duhovnih poklicev. Šolsko leto 1963-64 je preživel v Rimu, kjer je bil študent papeške univerze Urbaniana. Imel je priložnost srečati papeža Pavla VI. in njegove najožje sodelavce ter jim pokazati del svojih rokohitrskih spretnosti (leta 1965).

Po vrnitvi iz Rima je bil leto dni prefekt na Rakovniku, nato se je preselil na Rudnik in je kot svojo glavno nalogo prevzel pridiganje ljudskih misijonov, duhovnih obnov in drugih molitvenih srečanj. Jeseni 1973 zaradi je prevzel rudniško župnijo, ki jo je zgledno vodil. Bil je priznan rokohitrec. »Njegovo veselje so bili otroci, mladina, odrasli, zdravi in bolni; razveseliti in razvedriti jih, darovati slednjemu na svoji poti prisrčno besedo in prijateljski nasmeh, je bil slog njegovega življenja,« piše o njem Družina. Rokohitrske predstave, so mu odpirale vrata mladih in odraslih doma in po svetu, v več evropskih in ameriških držav. Gostoval je v dvoranah družbenopolitičnih organizacij, šolskih in župnijskih ustanov, bolnišnic in domov za ostarele. Dvakrat je bil gost zasedanja vrhovnega vodstva salezijanske skupnosti v Rimu. Sodeloval je na svetovnih kongresih čarodejev v Milanu, Neaplju, Bologni, Baden-Badnu, Amsterdamu, Madridu, Haagu, Lausani, Berlinu in na Dunaju, kjer je vedno zastopal Jugoslavijo. Leta 1987 je gostoval v Avstraliji in imel daljšo oddajo na državni televiziji. Intervjuje z njim so pripravili številni časniki in revije. Odmeven je bil njegov nastop na tako imenovanem ‘Štihovem večeru' v ljubljanskem hotelu Slon. Ko je za Nedeljski Dnevnik pripravil zgodovino velikih mojstrov rokohitrstva, je plačilo namenil za najbolj potrebne. Da bi mladim razodel del svojih skrivnosti, je leta 1982 na straneh Mavrice objavil vrsto prispevkov. Imel je več mladih učencev, ki so tudi postali ugledni ‘čarodeji'. 1994 je pri celovški Mohorjevi družbi v knjižni obliki izšel izbor njegovih članov Tiho, tiho, čarodej prihaja. Uveljavil se je kot dober pridigar. Duhovniki so v njem vedno našli dobrega sodelavca in sogovornika. Ko je pridigal ljudske misijone, je mnogim mladim pomagal, da so stopili na pot uresničevanja duhovnega poklica. S svojim znanjem in izkušnjami je bil sodelavec škofijskih ustanov za uresničevanje poklicne pastorale. Umrl je v ljubljanski bolnišnici Trnovo, 27. aprila 1999. Pokopan je na rudniškem pokopališču.

 

Slavko Hočevar (1927-1996)

Slavko Hočevar se je rodil 12. junija 1927 v Dulah. Prve 4 razrede osnovne šole je končal na Bučki. Zatem ga je oče poslal na klasično gimnazijo v Ljubljano. Jeseni leta 1941 so Nemci začeli v te kraje naseljevati Kočevarje, zato je bil skupaj s starim očetom in očetom 24. 1. 1942 izseljen v Nemčijo. Ker v taborišču nihče ni hodil v šolo, je slovenske otroke učil brati, pisati in računati. Domov se je vrnil 13. 9. 1945.

Leta 1950 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Po diplomi je nadaljeval študij še na dveletni specialni šoli, kjer je l. 1956 končal kiparsko specializacijo.
V letih 1956-1970 je delal kot likovni vodja delavnice in kreator lutk ter scene Lutkovnega gledališča Ljubljana. To so bila zanj ustvarjalno izjemno bogata leta. Poleg pisanja strokovnih člankov je oblikoval lutke za preko 30 lutkovnih iger - naj omenimo le nekatere: Volk in kozlički, Mali strah Bavbav, Mala čarovnica, Dve polnočni zgodbi, Krasen cirkus. Kljub preprostosti pa so njegove lutke vselej izžarevale zanj značilen ironični humor in danes predstavljajo trajni prispevek k slovenski kulturni dediščini. Nato se je posvetil pedagoškemu delu. Leta 1970 je nastopil v službo kot predavatelj za likovni pouk na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani, zadnja leta do upokojitve l. 1993 pa je bil višji predavatelj na Pedagoški Fakulteti v Ljubljani (Metodika likovne vzgoje in Likovna vzgoja na oddelku Predšolske vzgoje).

Veliko je ustvarjal tudi iz gline. V osemdesetih so bile na takratni Televiziji Ljubljana zelo priljubljene kratke otroške pravljice. Slavko jih je "pripovedoval" skozi glinene lutke. Ponavadi je modeliral kar tik pred oddajo, potem pa like dodeloval in spreminjal med samim snemanjem.

Omeniti je treba tudi njegov prispevek k ohranjanju kulturne dediščine NOB. Leta 1944 je bilo na osvobojenem ozemlju v Črmošnjicah ustanovljeno Partizansko lutkovno gledališče. Šlo je za izjemen kulturni pojav sredi vojne vihre na evropskih tleh. Lesene lutke je izdelal sokolski kipar in lutkar Lojze Lavrič. Zaradi njihove neprecenljive vrednosti in trajnega kulturno-zgodovinskega pomena je bila njihova "upokojitev" v muzeju NOB nujna. Tako so Slavku zaupali pomembno delo: s svojimi spretnimi rokami je izrezljal natančne kopije vseh lutk, žena Vera pa jim je sešila nove oblekice.

S svojim bogatim znanjem je nesebično pomagal svojim rojakom in sokrajanom. Mnogim je popravil in obnovil stare, dragocene stenske ure. Vsak svoj prosti čas, vikend ali dopust je najraje preživel doma, med toplimi dolenjskimi griči in pokošenimi travniki, ob potoku, čigar razposajen tek in žuborenje sta mu vse od mladih nog predstavljala nepresahljiv vir življenja, sprostitve in ustvarjalnih navdihov. Tam je ustvaril svojo najmogočnejšo umetnino: z lastnimi rokami je v starem slogu povsem obnovil star Remičev mlin. Tako ga je tudi poimenoval - mlin oziroma "mal'n", nikoli po ljubljansko - "vikend". V njem je nameraval preživeti svoja leta v pokoju. Žal tega ni dočakal. Kmalu po upokojitvi leta 1993 je zbolel za neozdravljivo boleznijo. Umrl je 24. novembra 1996 v Ljubljani. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Viri: Kdo je kdo za Slovence (založba FAGO 1993), Enciklopedija Slovenije 4 (MK 1990)