OBČINA
ŠKOCJAN

Kulinarika in vina

16 december 2018
--:--:--

KOLINE NA DOLENJSKEM

Koline so kot običaj posebnost slovenskega naroda in se po slovenskih pokrajinah malo drugače pripravljajo. Najprimernejši čas za koline so zimski meseci, ko je zunaj hladno in lahko ostane meso dalj časa sveže. Koline se pripravljajo predvsem iz svinjskega mesa in dobra gospodinja bo veliko pozornosti namenila pitanju prašiča. Povsod na Slovenskem so koline pravi hišni praznik. V starih časih je bil ta praznik priložnost, da so se najedli mesa, saj ni bil vsak dan na krožniku.

 

Priprave na koline

Dan pred zakolom prašiča morajo biti pripravljeni vsi pripomočki: stojalo, lesene posode, škaf za kri (v katerega so dali nekaj Štefanove soli - kar je pomenilo, da bo prašič naslednje leto vsaj tako velik kot letošnji), banja, kolofonija, čeber za meso, prti, noži, sklede, ploh in poseben nož zabodnjak. Navadno je prašiča zaklal hišni gospodar ali pa kdo iz sorodstva oziroma iz soseščine. Mesar je imel mlajšega pomočnika, ki ga je izučil za svojega naslednika, tako se je tradicija obdržala. Gospodinja je že prejšnji dan spekla nekaj hlebcev kruha, nalupila čebulo, česen in očistila kotel za krop. Otroci so se tudi veselili kolin, saj so na ta dan ostali doma, ker so morali držati prašiča za rep. Po starem verovanju bi lahko ušel.

 

Koline

Domači so na dan kolin že zgodaj vstali. Potrebno je bilo zakuriti pod kotlom, da je bil krop pravi čas nared. Včasih so krop vreli v krušni peči, kar je bilo še bolj zamudno. Po zakolu so prašiča razkosali. Vsak kos mesa je bil namenjen za določen dan v letu, npr. za veliko noč šunka, želodec oziroma mehur, za pusta pa spodnja čeljust. Meso so pripravili za sušenje tako, da so ga prej namakali v salamurju. Gospodar je moral meso v salamurju vedno obračati.
Prav posebno opravilo pa je bilo pripravljanje klobas. Še danes pripravljamo krvavice, mesenke, pečenice, tlačenko ali žolco, želodec in polnjen mehur. Recepti za pripravo klobas se po pokrajinah razlikujejo. Na Dolenjskem dajemo v maso za krvavice očiščeno svinjsko glavo, kuhano z jušno zelenjavo, pljuča, srce, okrvavelo meso in kožo. Pazimo, da se meso preveč ne razkuha. Kuhano meso ločimo od kosti. Zmeljemo ga ali grobo narežemo. Dodamo stopljeno črevjo mast, posebej kuhan riž, proseno kašo, ješprenj. Žitarice skuhamo le napol. Vse skupaj damo v skledo in pred mešanjem dodamo praženo nasekljano čebulo, začimbe (sol, poper, majaron, cimet) in zalijemo s precejeno juho glave. Dobro premešamo in dodamo kri. Po okusu dosolimo in začinimo, nato maso nadevamo v dobro oprana čreva. Za čisto črevo je odgovorna gospodinja. Krvavice obarjamo v malo osoljenem kropu. Ko klobase priplavajo na površje, jih prebodemo s špilo. Če priteče iz klobas čista tekočina, je klobasa kuhana. Ohlajene krvavice spečemo v pečici in zraven ponudimo kislo zelje ali repo z ocvirki in krompir v kosih.



Ob kolinah je prvi obrok iz zaklanega prašiča malica, ki jo pripravimo iz še toplih jetrc. Jetrca dobi najprej klavec, nato perice črev in pomočniki, ki so držali prašiča med zakolom. Po malici gospodinja pripravi kosilo. Kosilo vsebuje juho iz hrbtišča in repa. Meso iz juhe se nato popeče kot pečenko. Za prilogo se ponudi pražen krompir in solato.
Ob koncu opravila se pripravi prava gostija. Za pokušino se ponudi krvavice z zeljem, mesenke - pečenice, pečenko, kislo zelje in repo, krompir in domač kruh. Marsikje so skuhali tudi golaž in na koline povabili sosede. Povabilo na koline je pomenilo čast za povabljenca.

 

Vraže

Še v današnjih časih živi nekaj vraž v zvezi s kolinami tudi na Dolenjskem. Pred razkosanjem prašiča se odstranijo seski in košček repa, otroci odnesejo te koščke v hlev, kjer je prebivala zaklana žival. Tako so verjeli, da bo tudi naslednje leto plodno.
na vrh

 

Vinorodne gorice in cviček

»Bil je vroč julijski dan. Z mamo sva opravljala zelena dela v vinogradu. Frankinja in kraljevina sta to leto še posebej divjali in zahtevali temeljito pletev. Pot nama je lil z obraza, ko so mi med pogovorom rojile po glavi najrazličnejše misli: "Koliko truda, skrbi, znanja in sreče mora imeti vinogradnik, da so v jeseni trsi v njegovem vinogradu bogato obloženi s sladkimi grozdi? Kakšno bogastvo pravzaprav tiči v človeku, ki zna pridelati cviček, to našo edinstveno in plemenito kapljico?"...«

                                                                                                                                 (Ivo Kuljaj, Cviček,1997)

 

NAŠE VINORODNE GORICE

Področje cvička je gorjansko prigorje in dolenjsko gričevje, ki se razprostira med Savo in Krko. Na tem področju ima trta vse podnebne in tudi talne značilnosti, ki so pomembne za pridelavo cvička. Po obstoječi rajonizaciji vinogradniških območij je izbrana lega za pridelovanje kakovostnega cvička dolenjski vinorodni okoliš, ki je del posavskega vinorodnega rajona, med katerega spadamo tudi mi iz Občine Škocjan.

Vinorodne gorice:

  •     Vinji vrh,
  •     Bojnik,
  •     Stara vina,
  •     Lepistan,
  •     Zagradska gora,
  •     Segonje,
  •     Telče,
  •     Hrib - Stara Bučka,
  •     Sela
  •     ter nekaj manjših zaselkov.

 

Cviček

V Občini Škocjan je med vinogradniki najbolj priljubljen cviček, ki se je skozi svojo zgodovino močno zakoreninil v škocjanski prostor.

Cviček igra pomembno vlogo med dolenjskimi vini in si je pred nekaj leti priboril svoje mesto tudi med tradicionalno poimenovanimi vini, ki so zaščiteni z Zakonom o vinu in drugih proizvodih iz grozdja in vina.

Značilnosti cvička:

  •     cviček je svetlo rubinaste rdeče barve z vijoličnim odtenkom,
  •     ima nizko alkoholno stopnjo,
  •     cviček je sestavljen iz 70 % vina rdečih sort (žametovka, modra frankinja, ostale sorte),
  •     in 30 % vina belih sort (kraljevina, laški rizling, ostale sorte).