OBČINA
ŠKOCJAN

Zgodovina

16 december 2018
--:--:--

Občina skozi čas

 

PRAZGODOVINA

Svet ob Radulji je bil privlačen za poselitev že v pradavnini. Najdišče prazgodovinskih predmetov na območju Gorenjih in Dolenjih Radulj priča o zgodnji poselitvi tega območja, prav tako pa tudi druga najdišča iz naše neposredne okolice. Izkopavanja nad Škocjanom so pokazala naseljenost v mlajši bronasti dobi. Poseljenost je na to naraščala.

 

OBDOBJE ILIROV

Da so na območju današnje občine Škocjan živela tudi ilirska plemena, spominjajo ostanki naselij v bližini Škocjana, Zloganja ter številne grobne gomile prav tako v bližini Škocjana in v smeri proti Bučki. Iz teh časov verjetno izvira tudi ime zaselka Gomile pri Štritu, kajti grobne gomile so našli na vsem širšem območju Bučke.

 

BEŽIMO, KELTI GREDO!

V 3. st. pr. n. št. so cvetočo halštatsko kulturo podjarmila plemena Keltov. Bojevito ljudstvo indoevropskega porekla je s svojo umetnostjo kovanja železa prekosilo vsa druga ljudstva. Kelti so svojo kulturo zanesli tudi k nam. V Škocjanu najdeni keltski srebrnik sporoča, da jim naši kraji niso bili tuji, nanje pa spominjajo tudi hišaste žare, katerih ostanke so našli v Bukovju pri Bučki.

 

ANTIKA - VZPON RIMLJANOV

Razmeroma živahno je bilo po vsej verjetnosti na območju Škocjana tudi v antiki. Na to kažejo številne najdbe v obliki grobov. Nekateri tukajšnji prebivalci so morali biti kar premožni, saj so si lahko privoščili celo kamnite krste ali sarkofage. Težišče takratnega življenja ni bilo prav v Škocjanu, ampak na območju današnjega Zloganja. Tam so namreč našli dvajset bronastih rimskih kovancev, rimske grobove, dve kupolasti grobnici, temelje antične stanovanjske hiše, imenovane villa rustica, ki je imela po rimskih navadah celo centralno kurjavo na topel zrak (hipokavst). V grobnici poleg podeželske vile so našli hišasto žaro z zaključkom v obliki petelina. Na tukajšnje rimske gospodarje spominja tudi vzidani kamniti lev na rojstni hiši Ignacija Knobleharja v Škocjanu.

V rimsko obdobje sega tudi prva omemba današnjega Otoka pri Dobravi. 16 rimskih milj (24 kilometrov) od Praetoriuma Latobikoruma (Trebnjega) naj bi namreč ob reki Krki stalo pristaniško, trgovsko naselje Crocio, kar ustreza kasnejšemu znamenitemu trgu Gutenwertu ali Gotnemu Brdu. Mimo je vodila znana rimska cesta Emona Siscia, ostanki ceste, ki se je vezala nanjo, pa so še vidni pri Grmovljah.

Vprašanja o naseljenosti sveta ob Radulji v pozni antiki pa odpirajo pred nekaj leti razbrani ostanki poznoantične utrdbe na Gradcu. Našli so namreč ostanke obzidja, petih stolpov in zgodnjekrščanske cerkve. Utrdba je imela vsekano v skalo tudi cisterno za vodo, v kateri so zbirali kapnico.

Ostanke starega naselja iz rimskih časov so našli tudi v Zaborštu (na Periščih), kjer je bil tudi močan topli vrelec. Viri omenjajo celo možnost, da so bile tu rimske toplice.

 

NOVI VETROVI ZGODOVINE SO ZAPIHALI Z VZHODA - SLOVANI

O tem, kako je bilo z naseljevanjem Slovanov v svet ob Radulji, ni znanega skoraj nič. Njihova materialna kultura je bila na nižji stopnji, zato se njeni preostanki niso ohranili. Njihove sledove so najbliže Škocjanu našli v Mokronogu. Vse do leta 1000 in še nekaj desetletij čez o tukajšnjem dogajanju ni nobenih sporočil. Zgodovinski razvoj je bil zatorej v glavnih obrisih podoben tistemu, ki ga je doživljal ves slovenski prostor. Obrska nadoblast, določena stopnja samostojnosti Kranjske, upor Ljudevita Posavskega in madžarski vpadi, vse to je moralo čutiti tudi tukajšnje prebivalstvo, ki pa je bilo zelo redko poseljeno, verjetno celo redkeje kot v železni dobi.

Po prenehanju madžarskih vpadov so se razmere umirile. Območje Škocjana je bilo tako kot velik del slovenskega ozemlja v lasti rodu sv. Heme Krške. Neposredno po njih je postala lastnik sveta ob Radulji freisinška škofija. Freisinška škofija je bila tukaj svetna, ne cerkvena oblast. Svoj sedež je imela prvotno na Štatenbergu, od koder ga je kasneje prenesla na Klevevž.

 

NEMIREN SREDNJI VEK - VZPON IN ZATON TRGA GUTENWERTA, ČAS TURŠKIH VPADOV IN KMEČKIH UPOROV, PRVA OMEMBA ŠKOCJANA

Srednji vek prinaša vzpon trga Gutenwerta. Z njim so povezani tudi prvi sledovi pisnih virov na območju občine Škocjan. Gutenwert ali Gotno Brdo je bil najstarejši trg v Slovenski marki, leta 1074 je postal središče freisinških škofov za dolenjsko območje. To je bila tudi prva posest, kjer so škofje imeli svojo oblast. Trg je imel škofovsko hišo, sodnika, kaštelana, uradnike in nadzornike obsežnih posesti. Maynard de Schwarzenberg je trg podaril stiškemu samostanu, leta 1177 pa je patriarh Ulrik na tej osnovi potrdil dosmrtno lastnino Majnhardu de Valesu. Po popisu stiške imovine leta 1215 se omenja prvo naselje tega območja, in sicer Stara vas pri Škocjanu.

Dolenjska freisinška posest je bila za škofijo sprva dokaj pomembna. Poleg strateških interesov je bilo tu znano pridobivanje železa in njegove obdelave. Železove rude na Dolenjskem za takratne potrebe ni primanjkovalo. Poleg tega so bile dobre možnosti tudi za vinogradništvo in živinorejo. Poleg mesa so bile izredno pomembne tudi kože kot surovina za usnje (za obutev, oblačila, jermene, mehove). Nastanek trga Gutenwert je vsekakor povezan z njegovim gospodarskim pomenom, čeprav nikoli ni dosegel pomena Škofje Loke. Ker je Krka tu ustvarjala nekakšen otok, je bila to odlična možnost za obrambo, ki so jo srednjeveški gospodje dobro izrabili.


Privlačila je tudi bližina meje z Ogrsko ter možnost nadaljnjega širjenja posesti preko Gorjancev. Pomen naselja je kljub bližini Kostanjevice naglo naraščal, zato so se zanj začeli zanimati tudi fevdalci. Škofija ga je dala v fevd andeškim, ki so tu imeli celo kovnico denarja. Kasneje so postali posestniki, ne pa tudi lastniki Otoka. Babenburžani, Habsburžani so si ga lastili v letih 1335 - 1365. V začetku 15. stoletja so ga dobili celjski grofje. Kljub konkurenci najstarejšega dolenjskega mesta Kostanjevice je trg cvetel. K temu je pripomoglo usnjarstvo, železarstvo, lončarstvo in pomembna prometna lega. Navzven so bogastvo kazale kar tri cerkve.

Dolenjska freisinška posest je kmalu pokazala številne slabosti. Te niso bile le v oddaljenosti od centra škofije ali Škofje Loke, ampak tudi v dejstvu, da posest ni bila sklenjena in da so bili znotraj nje še drugi zemljiški gospodje. Če je uspel Gutenwert konkurirati Kostanjevici, pa ga je nastanek Novega mesta leta 1365 začel vse bolj dušiti. Habsburžani so namreč začeli kazati večje zanimanje zanj zaradi odlične lege na okljuku Krke in zaradi številnih privilegijev, ki mu jih je podelil njegov ustanovitelj Rudolf IV. Habsburški.

Dokončno so Otok uničili turški vpadi, ki so jih spremljale različne epidemije. Leta 1473 so ga Turki obkolili in osvojili. Naselje so požgali, ljudi pa pobili ali odpeljali v suženjstvo. Leta 1492 se je sedež fare prenesel v Škocjan.

Leta 1306 se prvič omenja naselje Škocjan. Ime je dobilo po farnem patronu sv. Kancijanu, ki so ga častili v oglejskem patriarhatu. Kljub temu da pomeni dokaj pomembno lokalno križišče, se vas dolgo časa ni mogla uveljaviti, saj so bile bližnje naravne terase in griči primernejši za naselitev in obdelovanje zemlje kot pa tukajšnji svet, ki je nekoliko strmo padal proti Radulji. Kot pomembna vas je bil v srednjem veku znan Zagrad, ki se prvič omenja že leta 1251, Zloganje pa leta 1285.

Ker je bil Škocjan razmeroma majhen in da ga ne bi zamenjevali z drugimi vasmi enakega imena, so ga v preteklosti dolgo imenovali Škocjan pri Gutenwertu, Škocjan nad Mokronogom, Škocjan pri Dobravi in celo Škocjan pri Bučki. Tukajšnji ljudje so se ukvarjali s poljedelstvom, živinorejo in vinogradništvom. Gozdovi niso imeli posebnega gospodarskega pomena, tudi pomen krakovskih gozdov je narasel šele v 18. in 19. stoletju, ko je Avstrija dajala večji pomen lastni mornarici in ko so se izboljšale cestne povezave.

Že zelo zgodaj so se pokazale razlike med prebivalci nižinskih predelov, kjer je bilo kmetovanje lažje in življenje ugodnejše, in hribovskimi predeli, kjer je bilo življenje težje. Poleg kmetov so živeli tukaj in v okoliških vaseh tudi obrtniki, ki jim je obrt pomenila dodatni zaslužek. Obrt je zadovoljevala predvsem lokalne potrebe. Ob Radulji so bili zelo pomembni mlinarji in usnjarji.

Če so Turki uspeli uničiti dokaj močno utrdbo, kakršna je bila Gutenwert, potem so imeli po vaseh še toliko lažje delo. Manjše turške enote so namreč ropale in pobijale po podeželju. Ni znano, da bi bila škocjanska cerkev kdaj obzidana in spremenjena v obrambni tabor. Tukajšnji kmetje so gotovo sodelovali tudi v kmečkih uporih, po katerih sta Dolenjska in Krško polje še posebej znana.

Prijazna in bogata pokrajina je poleg freisinških škofov pritegnila še številne druge zemljiške gospode, ki so si tukaj ustvarjali posest v soglasju z njimi ali pa tudi proti njihovi volji. Tako so se na področje Škocjana vrinila še druga gospostva: Pleterje v Dulah pri Bučki, Klevevž, Čretež, Zbure, Turjak, Radeljca v Dolenjih Raduljah, Soteska, Struge in druga, ki so jim ljudje morali izpolnjevati podložniške obveznosti.

 

16. - 18. STOLETJE

Porast pomena Škocjana je nadalje povezana z nastankom tukajšnje župnije, ki naj bi zamenjala propadlo gutenwerško. To se je verjetno zgodilo okrog leta 1526. Leta 1752 so tukajšnje cerkve prešle pod goriško škofijo, eno izmed naslednic oglejskega patriarhata, leta 1787 po preureditvi cerkvenih meja, ki jih je izpeljal cesar Jožef II., pa pod ljubljansko škofijo. Leta 1788 je bil na Bučki ustanovljen farni vikariat.V tem času se prvič omenja cerkev sv. Matija na Bučki. Večina cerkva tega območja, med njimi tudi cerkev sv. Martina na Bučki, sv. Mihaela v Dolenjih Raduljah, sv. Jurija v Močvirju in cerkev na Stopnem, se prvič omenja leta 1581 v popisu cerkvenih dragocenosti.

 

19. STOLETJE

Leta 1876 je bila prava samostojna župnija ustanovljena tudi na Bučki. V letih 1835-1856 je v Škocjanu služboval Janez Zalokar, doma iz bližnje Vinice pri Šmarjeti, ki je zaslužen za številne obnove in novosti v takratni župniji. Bil je izjemno izobražen in narodno zaveden in vsaj delno je po njegovi zaslugi takrat prišlo kar nekaj Škocjančanov v novomeško gimnazijo. Njegova narodna ozaveščenost pa se ni kazala le v tem, da se je udejstvoval na jezikovnem področju, kajti bil je eden najbolj zvestih privržencev še znamenitejšega jezikoslovca Frana Metelka, ampak je ljudem pomagal tudi v zdravstvenem in gospodarskem pogledu. Učil jih je umnega kmetovanja, zlasti sadjarstva in vinogradništva. O kmetijskih vprašanjih je kot praktik napisal tudi knjigo Umno kmetovanje in gospodarstvo.

Posebno se je izkazal tudi v revolucionarnem letu 1848/49, ko je v cerkvi kmetom razlagal bistvo socialnih in političnih sprememb. Ker je bil preveč na strani kmetov, so ga oblasti tožile ljubljanskemu škofu.

Znamenita Škocjančana te dobe sta bila tudi misijonar Ignacij Knoblehar (1819-1858), ki je zadnjikrat maševal na Stopnem leta 1850 med kratkotrajnim obiskom svojih domačih, in že omenjeni jezikoslovec Fran Metelko (1789-1860).

V revolucionarnem letu 1848/49 so bili Škocjančani zelo aktivni. Že leta 1844 so se zaradi zvišanja davkov uprli, pomiril jih je župnik Zalokar. Posebno so se izkazali pri podpisovanju peticije za Združeno Slovenijo. Zanjo je sicer organiziral zbiranje podpisov dunajski študent prava Jožef Jerman, sicer domačin doma, iz Grmovelj. Ljudem je tako na dojemljiv in zaupen način razlagal odpravo fevdalizma in druge spremembe, ki naj bi jih prinesla revolucija, in združitev Slovencev v Slovenijo, da so ga imeli za cesarjevega komisarja. Pisatelj Janez Trdina omenja kot zelo zavednega Slovenca tudi tukajšnjega rojaka Teršinarja. Vsekakor je Škocjan dosegel sredi 19. stoletja nekakšen intelektualni vrh.

Leta 1849 so v takratni Avstriji uvedli občine kot temeljno obliko krajevne samouprave in okraje kot osnovne upravne enote. Na območju današnje občine Škocjan sta tako nastali dve samostojni občini Škocjan in Bučka. Naselji Osrečje in Gorenja Stara vas sta pripadali občini Šmarjeta, Stranje in Tomažja vas k občini Bela Cerkev in Čučja Mlaka k občini Kostanjevica. Podobna razdelitev je bila v veljavi vse do konca 50. let 20. stoletja. Občina Bučka je takrat postala ena od krajevnih skupnosti v okviru Občine Sevnica, Občina Škocjan pa ena od krajevnih skupnosti v okviru Občine Novo mesto. Gorenja Stara vas je prišla v Krajevno skupnost Tržišče (Občina Sevnica), Osrečje pa k Šmarjeti (Občina Novo mesto).

Bučka je kljub svoji pomembni prometni legi dolgo živela v senci Rake kot svojega dolgoletnega farnega središča. Dejstvo, da je imela kar dve cerkvi, kaže na njeno blagostanje. Zaradi sejmov, po katerih je Bučka slovela daleč okrog, je bila pomemben posrednik v menjavi domačih izdelkov, hrane in živine med ravninskimi predeli Dolenjske in kraji ob Savi. Tedenske sejme in pet letnih sejmov naj bi oblasti dovolile šele leta 1825, vendar so gotovo več desetletij starejši. Ljudi so v tem času pestile tudi vremenske ujme in razne epidemije. Tako so leta 1892 ljudje množično zbolevali za grižo.

Pomemben vir dohodka predvsem za tiste kmete, ki niso mogli pridelati dovolj krušnih žit, je bilo vinogradništvo. Sredi 19. stoletja je vinograde na Bučki in okolici prizadel napad oidija, ob koncu stoletja (1893) pa še trtna uš. Ljudje so iskali vse mogoče načine, da bi si izboljšali življenje, mnogi so se zato izselili na tuje. Do leta 1903 se je izselilo že 475 Škocjančanov, od tega 275 v Ameriko.

Tam, kjer so bili sejmi ali pa ob pomembnih cestah, se je razvijala tudi gostinska dejavnost. V vaških gostilnah se je ob večerih pelo, veselilo, kvartalo pa tudi politiziralo. Ko se je začela prebujati narodna zavest, so gostilniška omizja postala tudi gibalo vsega naprednega. Ob njih so se zbirali vsi, ki so v kraj prinašali napredno miselnost, ustanavljali društva in peli ljudsko pesem. V Škocjanu in na Bučki je bilo ob koncu 19. stoletja in v začetku 20. stoletja kar nekaj gostiln, ki jih je čas za vedno vtkal v zgodovino. V središču Škocjanu je bila znana gostilna z mesarijo, katere lastnik je bil Pavel Zupet, v stari hiši družine Krašna pa je bila znana gostilna Pri Rabzelju.

V današnji Novšakovi hiši je bila gostilna, ki so ji domačini rekli Pri Pausarju. V hiši je bila namreč poleg gostilne tudi pekarna, ki je s kruhom oskrbovala škocjanski in šmarješki okoliš. Ker so takrat v pekarnah prodajali tudi žganje in je bila bolj poznana takšna pekarna v Novem mestu pri Pausarju, se je tudi gostilne v Škocjanu prijelo takšno ime. V mogočni hiši nekdanjega zdravnika Pavla Varauna je bila v preteklosti gostilna Martina Andrejčiča, kjer se je zaradi prvotne dejavnosti, to je zdravilstva, po domače reklo Pri padarju.

Med tistimi gostilnami, ki imajo svoje začetke v 19. stoletju in še danes nadaljujejo s svojo dejavnostjo, pa sta gostilni Marinčič in Durjavova gostilna, danes Karolina. Anton Marinčič se je z družino vrnil iz Amerike in začel z gostinsko dejavnostjo v Škocjanu. Gostilna je bila najbolj obiskana ob sejmih, v njej so se ustavljali vozniki, radi so jo obiskovali tudi domačini. Po Antonovi smrti je gostilno prevzel sin Stanko, po njem pa Jani Leskovar. V neposredni bližini cerkve pa je imel gostilno in trgovino Peter Durjava, pred tem z gostinsko dejavnostjo začel že Jože Marjetič z Zloganjske gore. Danes v stavbi uspešno nadaljuje s tradicijo gostilna Karolina. Tudi na Bučki so na prehodu stoletja in kasneje delovale številne gostilne, in sicer Selakova, Kaplerjeva, Tičarjeva, Remičeva (Ciganska), Marušičeva, Pavšičeva ter Komljančeva. Vsaka s svojevrstno zgodbo, a vse so že zdavnaj prenehale delovati.

 

20. STOLETJE

V 20. stoletje so Slovenci stopili kot narod, ki je imel svoje politično in kulturno življenje. Okoli leta 1900 se je tudi v Škocjanu in na Bučki začelo pospešeno razvijati politično življenje, kar se je kazalo v pojavljanju liberalno-klerikalnih nasprotij. Toda mnogokrat so bili v ozadju bolj medčloveški kot idejni spori. Kljub temu je imela v Škocjanu vsaka politična stran svojo hranilnico in posojilnico. Glavni politični spori so prihajali na dan predvsem ob občinskih, deželnih in državnih volitvah. Prva svetovna vojna je politične strasti za nekaj časa umirila. Po končani vojni so se politični boji spet nadaljevali. Toda potrebno je videti tudi pozitivno plat, ki jo prinaša politična konkurenca. Kulturna društva nasprotujočih si političnih skupin so med seboj tekmovala v številu in kvaliteti kulturnih prireditev. Zato je bilo kulturno življenje v Škocjanu pred 2. svetovno vojno zelo živahno in Škocjančani so dokazali, da znajo še kaj drugega kot le obdelovati zemljo. Vsekakor pa politične razmere med vojnama niso bile take, da bi lahko govorili o tragediji, ki je številne fante in može čakala med 2. svetovno vojno. Pred 2. svetovno vojno je bil Škocjan majhen kraj, ki je imel 7 trgovin, 6 gostiln in več obrtnikov, poznan pa je bil tudi po sejmih. V kraju je deloval zdravnik, zobozdravnik, orožniška postaja in finančni oddelek.

Ob razpadu Kraljevine Jugoslavije je meja med nemškim in italijanskim področjem potekala med Škocjanom in Bučko. Tukajšnji ljudje so lahko že zelo zgodaj spoznali namene okupatorjev. Hitler je želel posebno zavarovati južno mejo nemškega Rajha, zato je v skladu z znanim >Naredite mi to deželo nemško< ukazal to območje izprazniti in sem naseliti Nemce. Bučka skupaj z devetimi okoliškimi vasmi je bila edina v mejnem območju, ki je bila povsem izseljena. Krajane Bučke so izgnali v nemška taborišča, sem pa naselili Nemce. Da bi preprečili izgon krajanov, so novembra 1941 partizanske čete pod vodstvom Mihe Marinka izvedle znani prvi napad na okupatorsko postojanko na Bučki. Usoda partizanskih čet na Bučki je bila trda, toda Bučka je s tem in drugima dvema napadoma, ki sta sledila, postala simbol upora slovenskega naroda proti nasilnemu izgnanstvu. Bučka je bila za Nemce pouk, da ni dovolj okupirati ozemlja, če uporno ljudstvo tega ne prizna.

Ob vrnitvi iz izgnanstva so našli oropane in opustošene domačije, zato so morali začeti znova. Obnova kraja, izgradnja novih stavb in vzpostavitev pouka v šoli so bile ene največjih uspešno izvedenih akcij po drugi svetovni vojni na Bučki. Tudi Škocjan je po končani vojni postopoma spet zaživel.

Območje današnje občine se je v drugi polovici 20. stoletja razvijalo in delovalo ločeno, Krajevna skupnost Škocjan v okviru Občine Novo mesto, Krajevna skupnost Bučka pa v okviru Občine Sevnica. S spremembo lokalne samouprave leta 1994 sta se obe krajevni skupnosti združili in ustanovljena je bila Občina Škocjan.

Proračun

Vaški odbori

Priznanja občine Škocjan

Praznik občine Škocjan

Župan in podžupan

Nadzorni odbor

Občinska uprava

Medobčinski inšpektorat in redarstvo

Glasilo občine

Informacije javnega značaja

Naselja v občini Škocjan

Zgodovina

Občinski simboli

TURIZEM

Splošni podatki občine Škocjan:
Sedež občine: Škocjan
Datum ustanovitve: 1. 1. 1995
Površina: 60,5 km2
Obseg: 56,5 km
Število prebivalcev: 3.177 (na dan 31. 12. 2008)
Število naselij: 39
Hišnih številk: 1261 (na dan 1. 1. 2004)

Krajevni in vaški odbori:
KS Bučka, VS Dobrava - Tomažja vas,
VS Dole, VS Grmovlje, KS Škocjan, VS Zagrad
Število katastrskih občin: 10
Nadmorska višina: med 152 in 494 m
Najvišja točka: Červivec (494 m)
Občinski praznik: 6. julij - Knobleharjevo