OBČINA
ŠKOCJAN

Ignacij Knoblehar

10 december 2018
--:--:--

22.5.2012

dr. Ignacij Knoblehar (1819-1858)

V letu 2008 (13.4.) bo minilo 150 let, odkar je v Neaplju umrl slovenski misijonar, doma iz Škocjana na Dolenjskem, Ignacij Knoblehar (1819-1858) apostolskega vikarja misijona v Sudanu in prvega pionirja evropske civilizacije ob Belem Nilu. Njegovo ime so v letih 1848-1858 s spoštovanjem izgovarjali v Egiptu in Sudanu, v Evropi in tudi v Ameriki. Arabci in sudanski črnici so mu zaradi izredne modrosti rekli Abuna Soliman, kar pomeni »naš oče Salomon«. Dunajsko zemljepisno društvo ga je l. 1857 zaradi njegovih zaslug za zemljepisno in naravoslovno znanost imenovalo za častnega člana.
Kratek življenjepis:

Ignacij Knoblehar se je rodil 6. julija 1819 v Škocjanu na Dolenjskem. Obiskoval je osnovno šolo in gimnazijo v Kostanjevici, Celju in Novem mestu. Za pot v misijone se je odločil, ko je prebiral Baragova misijonska pisma in leta 1837 v Novem mestu poslušal njegovo pridigo. Po dveh letih študija na ljubljanskem liceju se je leta 1839 vpisal na ljubljansko bogoslovje, leta 1841 pa je odpotoval v Rim. Med letoma 1843 in 1845 je bil gojenec Propagande, hodil pa je tudi k predavanjem iz naravoslovja, zvezdoslovja in medicine, z namenom, da bi pridobljeno znanje lahko uporabil pri misijonskem delu. Dne 9. marca 1845 je prejel duhovniško posvečenje in bil po nekaterih preizkušnjah glede misijonskega delovanja določen za sodelavca novega srednjeafriškega apostolskega vikariata. Knoblehar je zapustil Rim 3. julija 1846. Cilji njegovega misijonskega delovanja v Sudanu so bili: spreobrnjenje domačinov, pastoralna skrb zanje in prizadevanje za odpravo suženjstva. Leta 1847 je prispel v Afriko in naslednje leto v središče misijona - Kartum, kjer je nastala prva misijonska postaja. Leta 1848 je Knoblehar postal apostolski vikar. Leto pozneje je plul po Belem Nilu, dosegel najvišjo točko ekvatorja in popisal takratne razmere. Leta 1850 je odpotoval v Slovenijo (obiskal je tudi Škocjan. 2. 9 je bil ob tej priliki na Stopnem romarski shod, ki se ga je udeležilo približno 4000 ljudi. Knoblehar je obiskal tudi Avstrijo in Italijo. Pokroviteljstvo misijona je prevzela Avstrija ter ustanovila Marijino društvo za pospeševanje katoliškega misijona v Afriki in odprla konzulat v Kartumu. Ustanovil je še dve drugi misijonski postaji: Gondokoro in Beli Križ. Leta 1857 je zopet odpotoval v Evropo, vendar se je zaradi oslabelosti ustavil v Neaplju, kjer je 13. aprila 1858 pri bosonogih avguštincih v cerkvi »Maria, mati resnice«, umrl.

Znani geograf in duhovnik Valter Bohinec pravi o njem tako: »Le maloštevilni so sinovi slovenskega naroda, ki so že v dobi svojega življenja s svojimi odličnimi dejanji dosegli svetovno slavo.«